DRUŠTVO ZA PODPORO ZAHODNI SAHARI

Vajgl znova v podporo Zahodni Sahari

2012-02-15T12:47:00.004+01:00

Evropski poslanec Ivo Vajgl (ALDE/ Zares) se je v torek, 14. februarja 2012, na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu v skupni razpravi v zvezi s "Sporazumom med EU in Marokom o vzajemnih ukrepih liberalizacije v zvezi s kmetijskimi in ribiškimi proizvodi" znova zavzel za Zahodno Saharo in nasprotoval kakršnikoli sklenitvi sporazumov s Kraljevino Maroko, dokler bo ta kršil načela mednarodnega prava.

Ivo Vajgl je v svoji razpravi dejal:

„Spoštovani,

decembra 2011 smo v tem parlamentu glasovali proti podaljšanju sporazuma o ribištvu med EU in Marokom, med drugim tudi zato, ker, v nasprotju z mednarodnim pravom, Maroko ni predložil dokazov o tem, da uporablja evropski denar od tega sporazuma v korist lokalnega prebivalstva – ljudstva Sahrawi. Mnogi med nami smo glasovali proti sporazumu tudi zato, ker posredno priznava Maroku pravico, da razpolaga z naravnimi resursi teritorija, ki ga nezakonito okupira.

Iz istega razloga je nesprejemljiv tudi sporazum o liberalizaciji trgovine s kmetijskimi in s proizvodi industrije predelave rib. Če v Evropski uniji priznavamo mednarodno pravo in človekove pravice, potem moramo nasprotovati vsakemu sporazumu z Marokom, ki izrecno ne izključuje možnosti trgovanja z Zahodno Saharo kot delom kraljevine Maroko. Zahodna Sahara je primer nedokončane dekolonizacije“.

Enemu od poslanskih kolegov, ki je oporekal Vajglovemu načelnemu nasprotovanju sklenitvi trgovinskega sporazuma z Marokom, pa je Ivo Vajgl odgovoril, da begunci iz Zahodne Sahare nimajo možnosti pridelovati zelenjave, ker so izgnani s svoje zemlje.

Ali Beiba

2012-01-21T22:44:00.003+01:00

Spadam med strašne ljubitelje dosežkov človeške rase: desetih čudes sveta in vseh prečudovitih palač, zgrajenih na ljudskem švicu in krvi,še starejših in še lepših mostov, finih aerodromov in dovršenih avtocestnih vozlišč. Epopej velikih državnikov, konkvistadorjev in osvoboditeljev. Dramatičnih usod velikih glumcev, športnikov in tenoristov. Presežkov na področju znanosti, vere, ekonomije in hipokrizije. A kljub temu mrzim sejme, kolokvije in še posebej kongrese. Malo sicer pomaga, da je kongres na koncu sveta in da nanj nisem dospel z ljudmi, temveč s klavno živino. Ma ne prav veliko. Že pridem natrkan in prav tak tudi odidem. Najsi je v igri še tako plemenita zadeva … Recimo kongres ljudi, ki so jim ukradli zemljo izpod nog, pa jo ti že petintrideset let pač zahtevajo nazaj. Svetovna skupnost ne čuje dobro in ga zaradi kvazi pragmatičnih pomislek raje fajfa mrtvemu maroškemu kingu Hassanu drugemu, ki je ob neki priložnosti vzkliknil:

»Pa kaj bo tem pastirjem država!«

Pastirji so pravzaprav kar dostojno izobraženi, vsekakor bolje kot subjekti Hassana kralja, ki jih je podedoval njegov sin Mohamed ne-vem-že-kateri. Da nivoja demokracije, socialne varnosti in človekovih pravic ne omenjam. Dobro, ampak zemlje pa nimajo. Imajo le osvobodilno gibanje Polisario, Saharsko Arabsko Demokratično Republiko, ki jo je priznalo cca. sedemdeset držav in suho klobasico napol preščipnjenega suverenega teritorija. In Kongres – najvišje ustavodajno telo saharskega ljustva, ki se sestaja vsako tretje leto.

Na tokratnega je prišlo 2.100 delegatov z osvobojenih in okupiranih ozemelj, iz begunskih taborišč ter nekaj sto povabljenih predstavnikov dežel in organizacij, ki še niso pozabili tega nesrečnega ljudstva. Trinajsta edicija kongresa, ki je imel dobil po heroju Aliju Beibi, je bila locirana v razpršen zaselek Tifariti, 350 km kamnitih pist oddaljen od begunskih taborišč, v katerih začasno domuje večina izgnanih Saharcev. Kakšen logističen zalogaj! Še posebej, če se vzame v obzir stotine bledoličnikov, ki tudi na luni ne morejo brez svojih n-krat špricanih jabolčkov, agrumčkov in svežih solatk. In ki so vsi po vrsti navlečeni na vodo iz plastenk. Že vsakodnevni transfer silnih mas v in iz velike kongresne dvorane/ šotora brez poškodb je bil podvig svoje sorte.

Uvodna dva dneva sta bila namenjena protokolu in solidarnosti, piljenju organizacijskih veščin

in poklonom legendam, kot recimo vitalnemu stoletniku Dejdi, ki je s pomočjo OZN prišel iz okupiranega Laayouna

ali pa hiperaktivni aktivistki iz daljne Japonske, ki med drugim perfektno govori hasanijo.

Kulturni program je zaobsegal razstavo, koncert, ekskurzijo k Zidu sramu in obisk paleolitskih najdišč,

ki niso ravno Altamira, a saj tudi Zahodna Sahara ni ravno Španija. Nato je večina gostov – če odmislim novinarje – spet šla in kongres se je začel zares: zasedanja od jutra do pozne noči, prodor mlajših, radikalnejših generacij, izobražencev, ki so videli svet in ki zahtevajo, da tudi svet vidi njih. Medtem ko so bila zasedanja v kongresni dvorani podaljšana za dva dni, je v njeni okolici razsajal adrenalin. Predvsem osrednji obrat družbene prehrane – pekarna, je nabijala hude nadure.

Privatna iniciativa je po najboljših močeh šla v korak.

Najboljši sosed je široma odpahnil vrata svojega kombiniranega obrata, kjer enostavno moraš obrniti vsak artikel najmanj dvakrat v roki, če nočeš izpasti histerik in ti blagajničar, računovodja, davčni svetovalec in lastnik v eni osebi spotoma prijazno preštepa iztrošeno sedalo hlač, odločno pretenkih za to zemljepisno širino in ta letni čas, medtem ko v tigrastih tongicah cincaš med investicijo v pralni prašek Binus ali v mikro konzervo oksidirane alžirske tunine, ali pač – če ti čisto na zapravljivčka udari – v desetkrat cenejše, pa čisto isto dobre kitajske ollstarke. Ja, tukaj jih še imajo!

In ves ta čas so reke ljudi, ki jih pestijo usodnejše dileme od naših kriz-ali-ne-kriz

dihale v ritmu obrokov, ki jih je ne glede na vse pametno zaužiti, če nočemo končati iztrošeni pod reprodukcijo slike minulega časa, ki ga noben živ bog ne obudi več v življenje.

Udomačena favna je požrtvovalno sodelovala v revolucionarnih živih jaslicah, ki so ilustrirale nedelo francoskih in ameriških letal v službi maroškega kralja, ki ropa svoje ljudi, da lahko nabavi peklenske igrače, s katerimi menda potem svojim siromakom omogoči, da imajo biti kaj biti ponosni.

Vse je vibriralo v frekvenci enega samega pojma – svobode, pa magari v obliki original angleške inačice lend laverja, letnik 48.

Hasta la victoria siempre!

http://e-migrator.com/

Trenja med EU in Marokom zaradi ribiškega sporazuma

2011-12-17T14:55:00.001+01:00

Evropski poslanci so podaljšanje protokola zavrnili iz ekonomskih, ekoloških in socialnih razlogov

Evropski Parlament je ta teden zavrnil podaljšanje ribiškega sporazuma med EU in Marokom, ki je ribiškim ladjam nekaterih držav članic, predvsem Španiji in Franciji dovoljeval ribarjenje v vodah Zahodne Sahare. Maroko je odgovoril z izgonom ribiških ladij držav EU iz svojih voda, Španija pa bo od EU zahtevala odškodnino.

Maroku letno 36 milijonov od EU zaradi okupacije

Maroko je v skladu z veljavnim sporazumom za ribiške pravice v svojem morju, vključno z vodami Zahodne Sahare, ki jo je Maroko okupiral leta 1976, od Evropske unije prejemal 36 milijonov evrov letne odškodnine.

Kritiki sporazuma med EU in Marokom, ki se izteče februarja prihodnje leto in ga je Evropska komisija želela podaljšati, so poudarjali predvsem dejstvo, da dopušča kršitve mednarodnega prava, podaljšuje nezakonito okupacijo Zahodne Sahare in ogroža človekove pravice prvotnih prebivalcev Zahodne Sahare, med katerimi jih je polovica pobegnila pred maroškim vojaškim nasiljem in so sedaj v begunskih taboriščih v sosednji Alžiriji.

Slaba poraba namenskih sredstev

Evropski poslanci so podaljšanje protokola zavrnili iz ekonomskih, ekoloških in socialnih razlogov. Sprejeli so še ločeno resolucijo, v kateri pozivajo Evropsko komisijo, naj začne pogajanja o novem protokolu, ki mora biti ekonomsko, ekološko in socialno sprejemljiv, hkrati pa mora prinašati koristi obema stranema.

Po mnenju poslancev morajo biti ribolovne kvote v bodoče določene na podlagi strokovnih predlogov, ladje iz EU pa bi smele ribariti zgolj presežke v kvotah. Prav tako opozarjajo, da bi morala biti finančna pomoč za razvoj lokalnega ribištva bolje porabljena, hkrati pa bi morali izboljšati nadzorni mehanizem glede namenskosti uporabe teh sredstev.

»Tipičen odziv avtoritarne države«

Maroko je po zavrnitvi podaljšanja sporazuma še isti dan, v sredo, odgovoril z izgonom ribiških ladij članic unije. Maroško zunanje ministrstvo je odločitev parlamenta v Strasbourgu po poročanju francoske tiskovne agencije AFP označilo za "obžalovanja vredno" ter poudarilo, da bo imelo "pomembne posledice za prihodnje sodelovanje na področju ribištva".

Evropski poslanec iz Slovenije Ivo Vajgl, ki je doslej sodeloval v vseh razpravah v Evropskem parlamentu v zvezi s podaljšanjem sporazuma, je povračilni ukrep Maroka označil za "tipičen odziv avtoritarne države na demokratično odločitev Evropskega parlamenta" ter menil, da Maroko ravna napak, ko uniji napoveduje ribiško vojno.

EU se je postavila na stran ljudi?

"Odločitev Evropskega parlamenta, h kateri sem kot podpredsednik skupine za Zahodno Saharo precej prispeval, ni dala razloga za takšno maroško reakcijo, ampak je bil njen cilj rešitev problema Zahodne Sahare, spoštovanje mednarodnega prava in človekovih pravic izvirnega prebivalstva Zahodne Sahare," je v sporočilu za javnost poudaril poslanec.

Tudi evropska poslanka Mojca Kleva je glasovala proti sporazumu. Kot je pojasnila v sporočilu za javnost, se je za to odločila "predvsem z gospodarskega, okoljskega in humanitarnega vidika, saj gre za kratenje človekovih pravic Zahodnih Sahark in Saharcev". "Ponosna sem, da se je Evropski parlament postavil na pravo stran - na stran ljudi in njihovih pravic," je še poudarila poslanka, kot so sporočili iz njene pisarne.

Španija ob 500 delovnih mest Vajgl je sicer pred približno tednom dni organiziral obisk delegacije Evropskega parlamenta v največjem begunskem taborišču Tinduf v Sahari, na meji med Alžirijo in osvobojenim delom Zahodne Sahare. Člani skupine, v kateri je bila tudi poslanka Kleva, so se srečali tudi z najvišjimi predstavniki oblasti Zahodne Sahare in fronte Polisario.

Povračilni ukrepi Maroka bodo najbolj prizadeli Španijo, ki je že napovedala, da bo od Evropske komisije zahtevala odškodnino. Kot je v četrtek po poročanju AFP dejala španska ministrica za okolje Rosa Aguilar, bo zavrnitev podaljšanja sporazuma botrovala izgubi okoli 500 delovnih mest.

Po zavrnitvi podaljšanja ribiškega sporazuma trenja med EU in Marokom

2011-12-17T08:17:00.003+01:00

STRASBOURG/RABAT/MADRID - Evropski parlament je ta teden zavrnil podaljšanje ribiškega sporazuma med EU in Marokom, ki je ribiškim ladjam nekaterih držav članic, predvsem Španiji in Franciji, dovoljeval ribarjenje v vodah Zahodne Sahare. Maroko je odgovoril z izgonom ribiških ladij držav EU iz svojih voda, Španija pa bo od EU zahtevala odškodnino.

Maroko je v skladu z veljavnim sporazumom za ribiške pravice v svojem morju, vključno z vodami Zahodne Sahare, ki jo je Maroko okupiral leta 1976, od Evropske unije prejemal 36 milijonov evrov letne odškodnine.

Kritiki sporazuma med EU in Marokom, ki se izteče februarja prihodnje leto in ga je Evropska komisija želela podaljšati, so poudarjali predvsem dejstvo, da dopušča kršitve mednarodnega prava, podaljšuje nezakonito okupacijo Zahodne Sahare in ogroža človekove pravice prvotnih prebivalcev Zahodne Sahare, med katerimi jih je polovica pobegnila pred maroškim vojaškim nasiljem in so sedaj v begunskih taboriščih v sosednji Alžiriji.

Evropski poslanci so podaljšanje protokola zavrnili iz ekonomskih, ekoloških in socialnih razlogov. Sprejeli so še ločeno resolucijo, v kateri pozivajo Evropsko komisijo, naj začne pogajanja o novem protokolu, ki mora biti ekonomsko, ekološko in socialno sprejemljiv, hkrati pa mora prinašati koristi obema stranema.

Po mnenju poslancev morajo biti ribolovne kvote v bodoče določene na podlagi strokovnih predlogov, ladje iz EU pa bi smele ribariti zgolj presežke v kvotah. Prav tako opozarjajo, da bi morala biti finančna pomoč za razvoj lokalnega ribištva bolje porabljena, hkrati pa bi morali izboljšati nadzorni mehanizem glede namenskosti uporabe teh sredstev.

Maroko je po zavrnitvi podaljšanja sporazuma še isti dan, v sredo, odgovoril z izgonom ribiških ladij članic unije. Maroško zunanje ministrstvo je odločitev parlamenta v Strasbourgu po poročanju francoske tiskovne agencije AFP označilo za "obžalovanja vredno" ter poudarilo, da bo imelo "pomembne posledice za prihodnje sodelovanje na področju ribištva".

Evropski poslanec iz Slovenije Ivo Vajgl (Alde/Zares), ki je doslej sodeloval v vseh razpravah v Evropskem parlamentu v zvezi s podaljšanjem sporazuma, je povračilni ukrep Maroka označil za "tipičen odziv avtoritarne države na demokratično odločitev Evropskega parlamenta" ter menil, da Maroko ravna napak, ko uniji napoveduje ribiško vojno.

"Odločitev Evropskega parlamenta, h kateri sem kot podpredsednik skupine za Zahodno Saharo precej prispeval, ni dala razloga za takšno maroško reakcijo, ampak je bil njen cilj rešitev problema Zahodne Sahare, spoštovanje mednarodnega prava in človekovih pravic izvirnega prebivalstva Zahodne Sahare," je v sporočilu za javnost poudaril poslanec.

Tudi evropska poslanka Mojca Kleva (S&D/SD) je glasovala proti sporazumu. Kot je pojasnila v sporočilu za javnost, se je za to odločila "predvsem z gospodarskega, okoljskega in humanitarnega vidika, saj gre za kratenje človekovih pravic Zahodnih Sahark in Saharcev". "Ponosna sem, da se je Evropski parlament postavil na pravo stran - na stran ljudi in njihovih pravic," je še poudarila poslanka, kot so sporočili iz njene pisarne.

Vajgl je sicer pred približno tednom dni organiziral obisk delegacije Evropskega parlamenta v največjem begunskem taborišču Tinduf v Sahari, na meji med Alžirijo in osvobojenim delom Zahodne Sahare. Člani skupine, v kateri je bila tudi poslanka Kleva, so se srečali tudi z najvišjimi predstavniki oblasti Zahodne Sahare in fronte Polisario.

Povračilni ukrepi Maroka bodo najbolj prizadeli Španijo, ki je že napovedala, da bo od Evropske komisije zahtevala odškodnino. Kot je v četrtek po poročanju AFP dejala španska ministrica za okolje Rosa Aguilar, bo zavrnitev podaljšanja sporazuma botrovala izgubi okoli 500 delovnih mest.

Kako so slovenske poslanke in poslanci glasovali o podaljšanju ribiškega sporazuma med EU in Marokom

2011-12-14T18:33:00.002+01:00

1. TANJA FAJON - ni glasovala

2. ROMANA JORDAN CIZELJ - PROTI

3. JELKO KACIN - PROTI

4. MOJCA KLEVA - PROTI

5. ZOFIJA MAZEJ KUKOVIČ - ZA

6. ALOJZ PETERLE - ZA

7. IVO VAJGL - PROTI

8. MILAN ZVER - ZA

EP končno na strani človekovih pravic v Zahodni Sahari

2011-12-14T10:00:00.008+01:00

Čeprav je Evropski parlament vedno na strani spoštovanja človekovih pravic, se je v ribiškem sporazumu med EU in Marokom izkazalo, da pravica do samoodločbe naroda, ki živi v Zahodni Sahari, ni bila spoštovana. Podaljšanje ribiškega sporazuma je pravna služba Evropskega parlamenta jasno označila za nelegalnega, saj plovila Evropske unije lovijo na območju, ki po mednarodnem pravu ne sodi v pristojnost Maroka. Gre za območje Zahodne Sahare, ki nikoli ni bila priznana kot del Maroka, zato Maroko nima pravne podlage, da prodaja naravne vire na tem območju.

Tudi evropska poslanka Mojca Kleva je glasovala proti sporazumu, "predvsem z gospodarskega okoljskega in humanitarnega vidika, saj gre za kratenje človekovih pravic Zahodnih Sahark in Saharcev. Kot evropska poslanka se zato čutim dolžna zavrniti predloge, ki niso v skladu z moralnimi vrednotami, ki naj bi bile vodilo pri delovanju evropskih institucij.

Ponosna sem, da se je Evropski parlament postavil na pravo stran - na stran ljudi in njihovih pravic."

V okviru delegacije Evropskega parlamenta se je mag. Kleva prejšnji vikend udeležila obiska v Zahodno Saharo, kjer se je srečala s predstavniki gibanja za neodvisnost Zahodne Sahare, s predstavniki Rdečega križa ter urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce, prav tako pa je obiskala begunsko taborišče, kjer ljudje živijo izključno od humanitarne pomoči.

Vajgl v Zahodni Sahari o ribiškem sporazumu

2011-12-08T11:51:00.001+01:00

Extension of Morocco agreement must be rejected. The European Parliament will vote on a symbolically and practically very important issue next week (15 December): to grant or withhold consent to the EU fisheries agreement with Morocco (“Split over controversial fishing deal with Morocco”, 17-23 November).

Since 2009, with the adoption of the Lisbon treaty, the Parliament has had new co-decision powers over a number of policy areas, including fisheries. The question now is: how will the Parliament use these new powers, and what responsibilities should be demanded from MEPs to uphold important principles?

The vote on the Morocco agreement is a clear example of a vote where the EU risks breaching a set of fundamental principles. Yet, to our surprise, the Parliament remains divided. Both the budget and development committees are recommending the agreement be rejected, but a majority of members of the fisheries committee recommend approval.

The content of the agreement is, in short, that EU taxpayers pay Morocco €36 million per year in return for access for 119 EU vessels to the fisheries resources in “waters falling within the sovereignty or jurisdiction of the Kingdom of Morocco”. There are at least three fundamental problems with this deal.

Firstly, not all the waters covered by the agreement fall within the jurisdiction of Morocco under international law. The territory of Western Sahara has never been decolonised by Spain, and has never been recognised as a legal part of Morocco. Morocco therefore has no legal right to sell its natural resources.

According to UN legal advice, it would be able to do so only if the agreement were in accordance with the benefits and wishes of the local Saharawi people. The Moroccan government has failed to show any such benefits or wishes. In fact, Morocco has avoided this question completely, neglecting to answer questions from the European Commission, and even declining to receive a planned delegation from the Parliament’s fisheries committee.

The credibility of the EU as an important global defender of international law is at stake here, even more so in light of the Arab Spring. Morocco is selling a natural resource of an occupied territory; the EU should be ashamed even to consider buying those resources.

The second principle breached in this agreement is that any exploitation of fisheries resources in a third country must be based on a surplus of fish not used by the local population. This requirement is based on the UN Law of the Sea. In Morocco’s case, there is clearly no surplus. All fish stocks but one are overfished. Evaluations suggest even local fisheries need to be cut back.

The third principle is to be careful with taxpayers’ money. In this agreement, each €1 invested by the EU produces just €0.65: we actually lose money. Frankly, this is nothing else than blatant disrespect for EU taxpayers’ money.

According to an independent evaluation paid for by Commission, this agreement has been an ecological, economical and social failure, and benefits the EU less than any other fisheries agreement. MEPs should join us in voting against this agreement.

Isabella Lövin MEP

François Alfonsi MEP

Ivo Vajgl MEP

Norbert Neuser MEP

Raül Romeva i Rueda MEP

Brussels

ZAVRNITE RIBOLOVNI PROTOKOL MED EVROPSKO SKUPNOSTJO IN KRALJEVINO MAROKO

2011-12-08T09:09:00.001+01:00

Evropski Parlament naj bi 13. decembra glasoval za enoletno podaljšanje protokola k ribiškemu sporazumu med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko.

Zaupna ocena Evropske komisije ugotavlja, da je sporazum dejansko trošenje davkoplačevalskega denarja in dopušča uničevanje zaloge rib v območju ribolova. Pravne službe Evropskega Parlamenta smatrajo, da je omenjeni sporazum v nasprotju z mednarodnim pravom (Pravno mnenje Evropskega Parlamenta, 13. julij 2009).

1. Ribolovni sporazum je slab za Evropsko skupnost

Neodvisna ocena ribiškega sporazuma, katere naročnica je Evropske komisije, ugotavlja, da je omenjeni sporazum izmed vseh sklenjenih med Evropsko skupnostjo in ostalimi državami, najbolj neučinkovit in finančno potraten. Prinaša zgolj 0,83 evra donosa iz gospodarske dejavnosti na vsak vloženi evro, od 36 milijonov evrov kolikor jih Evropska skupnost namenja Kraljevini Maroko na letni ravni.

2. Ribolovni sporazum dopušča uničevanje zaloge rib v območju ribolova

Neodvisna ocena ribiškega sporazuma, katere naročnica je Evropske komisije, ugotavlja da bo podaljšanje ribolovnega sporazuma škodilo zalogam rib v ribolovnem območju in da Evropska skupnost tudi sicer nima nikakršnega vpliva pri spodbujanju odgovorne ribolovne prakse. Ribištvo v zasedeni Zahodni Sahari je trdno pod nadzorom maroških varnostnih sil in avtohtoni Saharci nanj nimajo nikakršnega vpliva.

3. Evropska Komisija se glede ribolovnega sporazuma ni posvetovala z Evropskim Parlamentom

Evropska Komisija se glede ribolovnega sporazuma ni posvetovala z Evropskim Parlamentom niti ga ni primerno upoštevala v procesu pogajanj za podaljšanje protokola v februarju 2011. Ključni podatki o njegovem izvajanju in domnevnih koristih za avtohtone prebivalke in prebivalce Zahodne Sahare niso bili na voljo poslankam in poslancem.

4. Poročevalec je predlagal zadržanje sporazuma

- Carl Haglund, član parlamentarnega Odbora za ribištvo in poročevalec, nasprotuje predlaganemu podaljšanju ribiškega sporazuma. Povzroča se finančna škoda, dovoljuje se prekomeren ribolov in uničuje zaloge rib v ribolovnem območju. Lokalna ribiška industrija, od ribolovnega sporazuma nima nikakršnih koristi, niti ne avtohtoni Saharci. Ne glede na kršitve mednarodnega prava, je omenjeni ribolovni sporazum gospodarsko slab in neučinkovit za Evropsko skupnost.

- Odbor za razvoj in Odbor za proračun podpirata Haglundovo poročilo, toda Odbor za ribištvo ga zaradi nacionalnih interesov posameznih držav ni podprl. Parlament mora sedaj na plenarnem zasedanju sprejeti evropsko perspektivo in zavrniti podaljšanje ribolovnega sporazuma.

5. Ribarjenje v vodah zasedene Zahodne Sahare, ki izhaja iz ribolovnega sporazuma, krši mednarodno pravo

- Zahodna Sahara ni del Maroka. Mednarodno sodišče je že leta 1975 dosodilo, da ni povezav med Marokom in Zahodno Saharo. Nobena država na svetu ne priznava maroške suverenosti nad ozemlji Zahodne Sahare. Izvajanje dvostranskega sporazuma med Kraljevino Maroko in Evropsko skupnostjo je očitna kršitev mednarodnega prava.

- Varnostni svet Združenih narodov je leta 2002 v pravnem mnenju, katerega je pripravil Hans Corel, sklenil, da je izkoriščanje naravnih bogastev Zahodne Sahare v nasprotju z interesi in željami avtohtonih prebivalcev Zahodne Sahare in nedvomna kršitev mednarodnega prava. Avtohtoni prebivalci Zahodne Sahare nikdar niso soglašali z ropanjem morskih bogastev. Fronta Polisario, mednarodno priznana zastopnica vseh Sahark in Saharcev je večkrat dosledno zavrnila in obsodila sklenjeni ribolovni sporazum.

- Zaradi pravnih pomislekov, je že leta 2009 Pravna služba Evropskega Parlamenta predlagala, da Evropska skupnost, bodisi enostransko prekine ribolovni sporazum, ali zagotovi, da ribiške ladje članic Evropske skupnosti ne bodo več ribarile v vodah zasedene Zahodne Sahare.

Prosimo vas, glasujete proti enoletnemu podaljšanju protokola k ribolovnemu sporazumu.

2011-12-07T13:39:00.002+01:00

2011-11-04T09:23:00.000+01:00

Mineva leto dni odkar je bil postavljen prvi t.i. šotor dostojanstva v Gdeim Iziku, predmestju okupiranega glavnega mesta Zahodne Sahare El Aaiuna. Najprej eden, nato nekaj deset, nato štiristo in končno je taborišče doseglo več kot osem tisoč šotorov, ki so nudili zatočišče več kot dvajset tisočim.

Medtem so na obrobju mest Boujdour, Smara in Dakhla, Saharke in Saharci tudi postavili svoja bivališča iz šotorov. "Taborišče dostojanstva" je bilo postavljeno kot simbol nenasilnega upora proti maroški okupaciji, proti plenjenju naravnih bogastev Zahodne Sahare in odpravi socialnega razlikovanja med avtohtonim prebivalstvom in maroškimi priseljenci.

Vse od prvo postavljenega šotora, do zadnjega, od prvega dne, do njegovega uničenja s strani maroških okupacijskih sil je bilo taborišče Gdeim Izik, prostor nenasilnega boja in mirnega sožitja v boju proti maroški okupaciji, predvsem prostor svobode.

Na dan, ko je bil povzdignjen Gdeim Izik se je začel najbolj miren in množičen protest Sahark in Saharcev v zadnjih letih. Po letu dni od njegovega nasilnega uničenja želimo svetu poslati sporočilo, spodbudo in ponos, da je vsaka Saharka in vsak Saharec, ki je odšel od doma in se naselil v puščavi, pokazal svetu moč in dostojanstvo v svojem boju proti nasilni maroški okupaciji.

Slovensko in mednarodno skupnost želimo spomniti, da so nam Saharke in Saharci dali dragoceno lekcijo v enotnosti in spoštovanju, vztrajnosti in prepričanju za dosego svojih neodtuljivih pravic. Vse to je maroški režim skušal brutalno uničiti in po letu dni se ni zgodilo nič in nihče za nasilje ni odgovarjal.

2011-10-29T15:24:00.000+02:00

Frente POLISARIO

Representación para Europa

Communiqué

L’Internationale Socialiste condamne l’enlèvement de 3 coopérant européens dans les campement réfugies sahraouis ,et demandent leur libération immédiate. Elle réaffirme qu’une solution pacifique durable du conflit du Sahara Occidental, basée sur l’autodétermination du peuple sahraoui, va contribuer aussi a la stabilité dans la région du Monde Arabe.

Le Comite Spécial établi par le Conseil de L’Internationale Socialiste au mois de juillet 2011 ,a tenu sa réunion constitutive, les 27et 28 Octobre, dans l’Ile de Crête (Grèce). Des Délégations et des Représentants des forces démocratiques et progressistes en provenance du Monde Arabe y ont pris part . Cette réunion a été présidée par Le premier ministre grecque SE Georges Papandréou, y était présent également Mr Luis Ayala le Secrétaire Général de l’IS

le Comite a adopté une déclaration finale sous l’intitulé « Gagner la transition vers la Démocratie dans le Monde Arabe » ; dans laquelle il réitère le soutien de l’IS au droit à l’autodétermination du peuple sahraoui ; tel qu’exprimé dans la Résolution de son Conseil tenu à Athènes 1-2 juillet 2011 ; comme base de solution au conflit du Sahara Occidental . Les participants ont affirmé, en effet, qu’une « solution pacifique et durable du conflit du Sahara Occidental, en accord avec la Résolution adoptée par le Conseil de l’IS, tenue a Athènes au mois de juillet, va contribuer aussi à la stabilité dans la Région du Monde Arabe ,»précise la Déclaration.

Par ailleurs le Comité de l’IS « condamne l’enlèvement de 3 coopérants européens volontaires dans les campements de réfugiés sahraouis, et demande leur libération immédiate. ».

Dans son intervention devant le Comité , Mohamed Sidati Ministre Délégué pour l’Europe, membre du Secrétariat National du Front POLISARIO , a rappelé la tragédie du peuple sahraoui, qui fait face à la fois, « au terrorisme de l’Etat marocain dont la politique d’occupation repose sur la répression , le déni de justice. ; ». Ce malgré que le conflit du Sahara Occidental, est un problème de décolonisation figurant dans l’agenda de l’ONU, et justiciable du droit à l’autodétermination du peuple sahraoui. Et de poursuivre « A cela s’ajoute un terrorisme aussi hideux , qui a visé récemment les campement de réfugiés sahraouis, qui s’est traduit par l’enlèvement d’amis européens, qui prodiguaient leur coopération solidaire à des réfugiés sahraouis chassés de leur pays par la force des armes , voilà plus de 36 ans …». Et de conclure « ..Doublement victime ,le peuple sahraoui « poursuivra avec détermination sa résistance, et en appelle à la solidarité de tous ceux qui , dans le monde arabe comme ailleurs, chérissent les valeurs ,de justice, de démocratie des droits de l’homme et des peuples…, le combat du peuple sahraoui s’inscrit éminemment dans ces luttes des peuples pour la liberté la dignité. Le grand soulèvement pacifique de Gdeim Izik, réprimé dans le sang par les forces d’occupation marocaines ( le 8 Novembre 2010), en est une preuve ».

On rappelle que Mohamed Sidati, Ministre Délégué pour l’Europe, membre du Secrétariat National qui représentait le Front POLISARIO, s’est entretenu avec plusieurs délégations présentes à cette réunion du Comité de l’Internationale Socialiste, consacré au Monde Arabe.

29 Octobre 2011

Rappel de la Résolution

Réuni á Athènes le 1-2 juillet 2011 ,le Conseil de l’International Socialiste,

Réitère son soutien au droit à l’autodétermination du peuple sahraoui,

Demande au Maroc et au Front Polisario de continuer les négociations directes afin de parvenir à une solution juste pacifique et définitive au conflit du Sahara Occidental,

l’IS appuie les efforts entrepris par l’ambassadeur Christopher Ross envoyé personnel du Secrétaire Général de l’ONU, pour le parachèvement d’une solution définitive du conflit du Sahara Occidental.

Mohamed Sidati

Ministre Délégué pour l’Europe

Membre de la Direction du Frente POLISARIO

Obsodba ugrabitve treh humanitarnih delavcev v begunskih taboriščih

2011-10-25T10:26:00.000+02:00

Ugrabitev treh evropskih humanitarnih delavcev iz saharskih begunskih taborišč je nedvomno teroristično dejanje usmerjeno proti Polisariu in Saharskemu ljudstvu in kot takšno potrebno odločne obsodbe tovrstnega strahopetnega napada.

Tovrstno kriminalno dejanje je uperjeno zoper Polisario in miroljubno saharsko ljudstvo, ki še vedno trpi posledice maroškega državnega terorizma in storjene zločine proti človeštvu na zasedenih ozemljih.

Ugrabitev treh humanitarnih delavcev je namenjeno ustrahovanju aktivistov po vsem svetu, ki se borijo in zavzemajo za pravičnost in solidarnost s Saharkami in Saharci.

Društvo za podporo Zahodni Sahari poziva slovensko in mednarodno skupnostjo k sodelovanju z Vlado saharske arabske demokratične republike v prizadevanjih k izpustitvi treh ugrabljenih humanitarnih delavcev in k večjemu odzivu pri premagovanju humanitarne krize v begunskih taboriščih.

Naše misli so pri Fernandez Coin Aino in Enrico Gonyalons iz Španije in Rossello Urru iz Italije.

Ves svet je v konfliktu med tistimi, ki uporabljajo miroljubna in legalna sredstva za dosego svojih ciljev in spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva proti tistim, ki uporabljajo preganjanje, strah, prisilo in terorizem ne glede na človeško življenje.

Osnutek sklepa Sveta o sklenitvi Protokola med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko, ki določa finančni prispevek in ribolovne možnosti, predvidene s Sporazumom med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju

2011-09-20T21:20:00.000+02:00

20. 9. 2011

OSNUTEK MNENJA

Odbora za razvoj

za Odbor za ribištvo

o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Protokola med Evropsko unijo in Kraljevino

Maroko, ki določa finančni prispevek in ribolovne možnosti, predvidene s

Sporazumom med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v

ribiškem sektorju

(11226/2011 – C7-0201/2011 – 2011/0139(NLE))

Pripravljavka mnenja: Isabella LövinPE472.277v01-00 2/4 PA\877700SL.doc

KRATKA OBRAZLOŽITEV

Sedanji sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko unijo in Kraljevino

Maroko je začel veljati februarja 2007. Protokol k temu s sporazumu določa tehnične in

finančne pogoje za ribolov plovil EU ter finančni prispevek. Prejšnji protokol je prenehal

veljati 27. februarja 2011.

Komisija je nekaj dni pred iztekom veljavnosti začela pogajanja za enoletno podaljšanje

protokola, da bi lahko plovila EU še naprej lovila v maroških vodah. Sedanji protokol je začel

veljati 28. februarja 2011 za obdobje enega leta.

Finančni prispevek v višini 36.100.000 EUR omogoča največ 119 ribolovnih dovoljenj za

plovila EU v kategorijah malega priobalnega ribolova, pridnenega ribolova in ribolova tuna

ter največjo tonažo ulova 60 000 ton v kategoriji industrijskega pelagičnega ribolova. Od

celotnega zneska se 13.500.000 EUR nameni podpori za sektorsko ribiško politiko v Maroku.

V skladu s členoma 43(2) in 218(6)(a) Pogodbe o delovanju Evropske unije mora Evropski

parlament dati ali odreči soglasje k protokolu.

Naknadna ocena prejšnjega protokola, ki jo je decembra 2010 pripravilo zunanje svetovalno

podjetje, je ena najbolj negativnih ocen katerega koli dvostranskega ribiškega sporazuma.

Uporabljenih je bilo le 15 % sredstev, ki so bila na voljo za sektorsko podporo. Zlasti je

pomanjkljiv program za posodobitev maroške flote. Plovila EU so spoštovala določbo o

obvezni zaposlitvi, vendar je to prispevalo le k 170 delovnim mestom za maroške državljane,

kar predstavlja 0,04 % ribičev v državi. Hkrati plovila EU niso v celoti spoštovala določbe o

obveznem iztovarjanju, tako da lokalna ribiška industrija ni mogla ustvariti dodane vrednosti.

Ribji staleži so v zaskrbljujočem stanju. V celoti ali prekomerno izkoriščani so vsi staleži

razen staleža sardel pred Zahodno Saharo. Če se bo povečalo izkoriščanje sardel, se bo

povečal tudi prilov iz prekomerno izkoriščanih staležev šura in skuše. Iz ocene je razvidno, da

ni mogoče povečati ribolovnega napora na severu države in da ga je treba v nekaterih ribištvih

zmanjšati, tako da bi vsako ribolovno dovoljenje floti EU neposredno konkuriralo lokalnim

ribolovnim dejavnostim. Maroška nacionalna flota je že prevelika glede na potencialne

ribolovne možnosti, če pa bi plovila EU nadaljevala ribolov, bi lokalni ribiči izgubili dohodek

in zaposlitev.

Med vsemi sporazumi je ta sporazum najmanj stroškovno učinkovit. Evropska unija za vsak

izplačan evro dobi povrnjenih 0,65 EUR (v primerjavi s povprečjem 1,4 EUR za vse

sporazume). Sem sodi tudi 780 delovnih mest EU, kar pomeni, da Unija vsako delovno mesto

subvencionira s 45.000 EUR.

Končna ugotovitev ocene je, da sporazum z razvojnega vidika ni imel večjega pozitivnega

vpliva na donosnost sektorja v Maroku.

Precej sporna je tudi vključitev ribolova v vodah pred Zahodno Saharo. Po mednarodnem

pravu ima Zahodna Sahara trenutno status nesamoupravnega ozemlja v smislu 73. člena

Listine Združenih narodov. Maroko je dejanski upravitelj, vendar ga Združeni narodi niso

nikoli priznali kot uradno upravno oblast. Glede na mnenje pravnega svetovalca ZN Hansa

Corella iz leta 2002 se lahko dejavnosti raziskovanja ali izkoriščanja nadaljujejo le, če so v

korist prebivalstva Zahodne Sahare in v skladu z njihovimi željami.

Pravna služba Evropskega parlamenta je v svojem mnenju maja 2009 zapisala, da „je treba v

skladu z mednarodnim pravom gospodarske dejavnosti, povezane z naravnimi viri

nesamoupravnih ozemelj izvajati v korist prebivalcev takega ozemlja ter v skladu z njihovimi

željami.“ Izpolnjena morata biti oba pogoja, sicer mora Evropska unija „predvideti prekinitev

sporazuma v skladu s členoma 15 in 19 protokola ali sporazum izvajati tako, da so plovila pod

zastavo EU izvzeta od izkoriščanja voda Zahodne Sahare.“

Po številnih zahtevah Komisije o koristih za „lokalno prebivalstvo“ se je Maroko 13.

decembra 2010 odzval z dokumentom v programu PowerPoint z rezultati nekaterih

naložbenih programov, razdeljenih na štiri različne regije, pri čemer je „jug“ obsegal Zahodno

Saharo ter drugo ozemlje. Iz dokumenta ni razvidno, ali imajo prebivalci Zahodne Sahare

socialno-ekonomske koristi od sporazuma. Čeprav dokument trdi, da so bila delovna mesta

ustvarjena na vseh območjih, sporazum zelo verjetno koristi predvsem maroškim

naseljencem, preseljenim na okupirano ozemlje, kar pomeni kršitev 49. člena 4. ženevske

konvencije iz leta 1949. Žal dokument ne podpira sklepov Evropske unije o koristih za

lokalno prebivalstvo ali zahodnosaharsko ljudstvo.

Ravno tako ne obravnava drugega pogoja, ali je sporazum sklenjen v skladu z željami ljudstva

Zahodne Sahare.

******

Odbor za razvoj poziva Odbor za ribištvo kot pristojni odbor, da Parlamentu priporoči, naj

odreče svojo odobritev.

MEMORANDUM SAHARSKE VLADE GLEDE VPRAŠANJA ZAHODNE SAHARE

2011-09-07T08:42:00.001+02:00

Sahrawi Arab Democratic Republic الجمهورية العربية الصحراوية الديمقراطية

MEMORANDUM BY THE SAHRAWI GOVERNMENT
ON THE QUESTION OF WESTERN SAHARA

September 2011

1. The Sahrawi Arab Democratic Republic is located in northwest Africa and covers an area of 266,000 square kilometres. It is bordered by Morocco to the north, Algeria to the northeast and Mauritania to the East and southeast and has a 1,200-kilometre-long Atlantic Ocean coastline. The SADR was proclaimed on 27 February 1976; its capital is El Aaiún.

2. Western Sahara is the last African decolonisation case on the agenda of the United Nations and it has been on the UN list of the Special Committee of 24 since 1963 when it was under Spanish colonial rule. The General Assembly has consistently recognised the inalienable right of the Sahrawi people to self-determination and independence, and called for the exercise of that right in accordance with General Assembly Resolution 1514 (XV) containing the Declaration on the Granting of Independence to Colonial Countries and Peoples.

3. However, the decolonisation process of Western Sahara was dramatically interrupted owing to Morocco’s military invasion and occupation of the territory on 31 October 1975. The occupation was in violation of numerous UN resolutions and the Advisory Opinion of the International Court of Justice (ICJ).

The historic ruling of the ICJ, issued on 16 October 1975, affirmed unequivocally that:

“The materials and information presented to it [the Court] do not establish any tie of territorial sovereignty between the territory of Western Sahara and the Kingdom of Morocco or the Mauritanian entity. Thus the Court has not found legal ties of such a nature as might affect the application of General Assembly resolution 1514 (XV) in the decolonisation of Western Sahara and, in particular, of the principle of self-determination through the free and genuine expression of the will of the peoples of the Territory”.

4. Moreover, in line with the General Assembly Resolution 2625 (XXV), which stipulates that “no territorial acquisition resulting from the threat or use of force shall be recognised as legal”, the UN has neither approved the occupation nor recognised the legality of the Moroccan annexation of Western Sahara. More precisely, in its Resolutions 34/37 of 21 November 1979 and 35/19 of 11 November 1980, the General Assembly deeply deplored the aggravation of the situation resulting from “the continued occupation of Western Sahara by Morocco.”

5. It is thus natural for the efforts aiming at settling the question of Western Sahara to have as ultimate objective the enabling of the Sahrawi people to decide their future by means of a free and fair referendum on self-determination.

OAU (AU) and UN Settlement Efforts

6. Following a 16 years protracted war, the two parties to the conflict, Morocco and the Frente POLISARIO, accepted the UN-OAU jointly elaborated Settlement Plan that was approved by the Security Council in its Resolutions 658 (1990) and 690 (1991). The plan provided for the entry into force of a ceasefire to be followed by a free and fair referendum on self-determination, without any administrative or military constraints, in which “the Saharawi people would choose between independence and integration into Morocco”(para. 4 & 6 of the Settlement Plan S/21360). It was also agreed that the electoral body for the referendum would be based on the last Spanish census of the indigenous population made in 1974 (para. 53, S/21360).

7. The ceasefire entered into force on 6 September 1991. However, the referendum has not been held yet due to the delaying tactics and obstructions made by Morocco that, from day one, used all means to undermine the peace process. Morocco also exhibited the same obstructionist attitude towards the Houston Agreements that were negotiated and signed by both parties in September 1997 under the auspices of James Baker III, the then Personal Envoy of the Secretary-General for Western Sahara.

8. At the request of the Security Council, following Morocco’s rejection of the Settlement Plan, Baker put forward The Peace Plan for Self-determination of the People of Western Sahara (Baker Plan), which was supported by the Security Council in its Resolution 1495 (2003). The plan envisaged four to five years period of self-governance for the territory at the end of which a referendum would be held in which not only indigenous Sahrawis but also Moroccan residents in the territory since December 1999 would participate. As a gesture of goodwill, the Frente POLISARIO accepted the plan despite the risks it involved, but Morocco rejected it out of hand.

9. Morocco’s main objection was that the plan included independence as one of the ballot options. However, the Secretary-General in his report of 16 October 2004 stated that the “United Nations could not sponsor a plan that excluded a referendum with independence as an option while claiming to provide for the self-determination of the people of Western Sahara” (para. 14). The Secretary-General and his Personal Envoy, James Baker III, were of the view that it was inconceivable for a referendum on self-determination organised by the UN not to include the option of independence.

10. In fact, the reason behind Morocco’s reneging on its commitments and its unwillingness to allow any referendum on self-determination for the Sahrawi people is the fact that it knows too well that the territory is not Moroccan and that any free and fair referendum on self-determination, to be held even with the participation of the Moroccan settlers residing in the territory, will definitely lead to the independence of Western Sahara.

In an interview with the Public Broadcasting Service (PBS), broadcast in August 2004, James Baker III revealed the reason behind Morocco’s change of heart and its rejection of the referendum saying that, “The closer we got, the more nervous I think the Moroccans got about whether they might not win the referendum.”

Morocco’s Rejection of the Democratic Peaceful Solution

11. Since its rejection of the Baker Plan in 2004, Morocco repeatedly declared that it was willing to accept a solution to the question of Western Sahara only “within the sovereignty of Morocco”. In this context, on 11 April 2007, it presented to the UN a proposal aiming at granting “autonomy” to the territory of Western Sahara “within Morocco’s sovereignty and territorial unity”.

12. Presented as a major concession, this project, which puts aside all the achievements made so far by the UN to settle the conflict, is another delaying tactic by Morocco that aims at gaining recognition by the international community of its colonial fait-accompli in Western Sahara. In other words, the recognition of Moroccan “sovereignty” over a Non-Self-Governing Territory without meeting the requirements of the UN doctrine and practice relating to decolonisation.

13. The Sahrawi Government and the Frente POLISARIO have underlined on countless occasions that the Moroccan project is bound to fail, for it is based on totally unacceptable premises:

a) First, the proposal evidently departs from the assumption that Western Sahara is already an integral part of Morocco’s territory. This assumption is clearly unfounded since, from the viewpoint of international legality, Morocco does not exercise any legal territorial sovereignty or even administering power over Western Sahara. As the Secretary-General stated in his report of 19 April 2006, “no member State of the UN recognises Morocco’s sovereignty over Western Sahara” (para. 37). Moreover, as clearly established in General Assembly Resolutions 34/37 (1979) and 35/19 (1980), Morocco is only an occupying power in Western Sahara;

b) Second, Morocco once again ignores the fact that Western Sahara is still considered by the UN as a question of decolonisation whose final status must be decided by its indigenous people, not by the occupying power;

c) Third, by declaring that autonomy is the only solution, Morocco is prejudging the will of the Sahrawi people by limiting from the outset their choice to autonomy. This clearly violates the sacrosanct principle applicable to Non-Self-Governing Territories, as enshrined in General Assembly Resolutions 1514 (XV) and 1541 (XV), that require the free and genuine expression of the will of the people concerned through a popular consultation that necessarily includes the option of independence;

d) Fourth, the Moroccan approach deliberately ignores the Sahrawi national reality, the long struggle of the Sahrawi people for freedom as well as their strong attachment to independence that has been manifested daily for over three decades. Furthermore, it ignores the fact that the Sahrawi Republic (SADR) has been recognised by the African Union as full Member State and has today diplomatic relations with dozens of countries around the world;

e) Fifth, the project is also dangerous. Indeed, willing to impose an autonomy-based solution on a people who are fundamentally hostile to any form of Moroccan domination or control and that have fought the Moroccan occupation for over three decades, is taking deliberately the risk to increase the tension, and create an intolerable situation that would jeopardise the stability of the territory and the region and undermine the chances for a just and final settlement of the conflict.

14. In order to overcome the deadlock already caused by Morocco, the Frente POLISARIO presented to the UN, on 10 April 2007, a proposal titled “Proposal of the Frente POLISARIO for a mutually acceptable political solution that provides for the self-determination of the people of Western Sahara”. The proposal is based on two pillars:

a) It stresses the need for the referendum on self-determination that would include the options already agreed by the two parties (independence, integration, autonomy) and endorsed by the Security Council in numerous resolutions. For the Frente POLISARIO, the underlying premise is that it must be for the people of Western Sahara to choose their own future;

b) Should the referendum lead to the independence of Western Sahara, the Frente POLISARIO will be ready to negotiate with Morocco the establishment of strategic relations between the two countries in all domains, particularly those that are or could be a cause of real or assumed concern to Morocco.

15. On 30 April 2007, the Security Council adopted Resolution 1754 (2007) in which it took note, in the preamble, of the two proposals and called upon both parties, Morocco and the Frente POLISARIO “to enter into negotiations without preconditions in good faith with a view to achieving a just, lasting and mutually acceptable political solution, which will provide for the self-determination of the people of Western Sahara” (OP2).

16. In this context, under the UN Secretary-General’s auspices, delegations from the Frente POLISARIO and Morocco met at Greentree Estate in Manhasset, New York, on 18-19 June 2007. A second round of negotiations between the two parties was also held in Manhasset on 10-11 August 2007. A third and fourth round of negotiations took place in Manhasset on 7-9 January and 16-18 March 2008. The Security Council adopted Resolutions 1783 (2007), 1813 (2008), 1871 (2009) and 1920 (2010) in which it reiterated the substance of Resolution 1754 (2007).

17. The Frente POLISARIO came to the four rounds of negotiations encouraged by the same sense of earnestness and good faith with which it participated in the preceding process of negotiation led by James Baker III. On the four occasions, it fully cooperated with the Personal Envoy of the Secretary-General for Western Sahara in the discussion of all issues including the confidence-building measures (CBMs), which he proposed in the second round with a view to creating a positive climate between the two parties. It is regrettable, however, that the Moroccan delegation rejected to discuss the Sahrawi proposal and the proposed CBMs, exhibiting once again its unwillingness to move the negotiation process forward.

18. In early August 2009, the UN Secretary General decided to appoint Ambassador Christopher Ross (USA), as his new Personal Envoy for Western Sahara in replacement of Peter Van Walsum. Following Ross’s appointment, the parties held seven rounds of informal talks, the latest in Manhasset from 5 to 7 June 2011. While these talks have been held in “an atmosphere of serious engagement, frankness, and mutual respect”, they largely remain in stalemate due to Morocco’s refusal thus far to discuss in any substantive way the proposal of the Frente POLISARIO, rejecting since 2004 and without credible explanation the possibility – as required by General Assembly resolution 1541 (XV) and UN Security Council resolution 690 (1991) – that a self-determination referendum would include independence as one option to be voted on by the people of Western Sahara.

19. In this regard, the Sahrawi Government and the Frente POLISARIO welcomed the invitation to the parties in the most recent UN Security Council resolution on Western Sahara, Resolution 1979 (2011), to “demonstrate further political will towards a solution, including by expanding upon their discussion of each other’s proposals.” This is a direct recognition by the Security Council that Morocco remains the main obstacle to the decolonisation of the last remaining colony in Africa.

20. Moreover, the Sahrawi Government and the Frente POLISARIO have always underlined that the negotiations process underway should not become an objective in itself and consequently should not be emptied of its main content and ultimate goal, namely providing for the right of self-determination of people of Western Sahara.

The Sahrawi Republic (SADR)

21. Meanwhile, the Sahrawi people are pursuing the implementation of their national strategy in defence of their legitimate right to be a free and fully sovereign nation, a process that should not be halted by the lack of progress in the negotiations with the occupying power. The Sahrawi Republic (SADR) has been consolidating its relations with a high number of friendly countries in the world, mainly in Africa, the Caribbean, Latin America, Asia and South East Pacific region. In tandem with these diplomatic achievements, several ambassadors accredited to the SADR have presented to the Sahrawi President their Letters of Credentials in the Sahrawi liberated territories.

22. The Sahrawi liberated territories, over which the SADR exercises its full sovereignty, have assumed an increasing importance in the overall policies of the Sahrawi Government. Significant political, social, economic and cultural events have taken place in those territories in which hundreds of foreign delegations and dignitaries as well as international media took part. The Sahrawi Government is undertaking great efforts to provide the necessary infrastructure and security conditions for the Sahrawi population living in those territories, while undertaking consistent efforts in coordination with friendly countries and neighbours to prevent and eventually to disrupt any illegal activities related to internationally organised crime and other security threats. It has actively participated, given the long experience of its military forces, in the consolidation and effectiveness of regional security structures in conformity with its obligations as a full Member of the African Union.

Human Rights Violations by Morocco in Western Sahara

23. A human tragedy keeps on unfolding in Western Sahara since 1975 whose cruellest chapters are gradually overcoming the breach of the imposed silence. Hundreds of Sahrawis have been detained, made to face unfair trials and many Sahrawi political detainees are still imprisoned in Moroccan detention centres where the cruellest methods of physical and psychological torture are practiced with impunity. The entire occupied territories continue to be under a military siege and a total media blackout, whilst Moroccan authorities deny access to NGOs, international media and observers.

24. It should be recalled in this regard that on 8 September 2006, the United Nations Office of the High Commissioner for Human Rights (OHCHR) delivered a report expressing serious concern at the human rights situation in Western Sahara, and documenting incidents of arbitrary arrest, harassment, and intimidation of human rights activists, including excessive use of force against peaceful demonstrators. While the report, unfortunately, has not been made public yet, it linked clearly the egregious and brazen human rights abuses in the occupied territory to the denial of the Sahrawi people’s inalienable right to self-determination. The High Commissioner therefore recommended that the United Nations should institute a capacity to monitor human rights in the Sahrawi occupied territories.

25. The findings of the OHCHR and recommendations were confirmed by a similarly critical reports published by Human Rights Watch in December 2008 and by the European Parliament fact-finding Mission of February 2009, which document Morocco’s systematic and abusive efforts to suppress political dissent in the occupied Western Sahara.

26. The Frente POLISARIO has oftentimes urged the Security Council to act upon the recommendations of the High Commissioner and establish a human rights component within the mandate of the UN Mission operating in Western Sahara (MINURSO) with a view to protecting, promoting and monitoring the human rights situation of the Sahrawi people as long as the conflict over the decolonisation of the territory remains unresolved.

27. In November 2010, the forcible dismantling by Moroccan authorities of peaceful camps of protesters at Gdeim Izik, in the region of El Aaiún, resulted in loss of life and destruction of property. Once again, France’s objections prevented any substantive response to these events from the Security Council, including a failure to take up a proposal for a fact-finding mission to ascertain the cause and impacts of the violence.

28. In April 2011, the Security Council for the first time stressed, in its Resolution 1979 (2011), “the importance of improving the human rights situation in Western Sahara and the Tindouf camps” and encouraged the parties “to work with the international community to develop and implement independent and credible measure to ensure full respect for human rights.” Nonetheless, due largely to the objections of France, the Security Council has not been able to adopt any concrete measures to improve transparency and ensure that it is better informed of the human rights situation on the ground in Western Sahara.

Exploitation of the Natural Resources of the Sahrawi People

29. In the meantime, the Moroccan authorities continue to illegally and massively exploit the natural resources of Western Sahara. The legal opinion of the UN Legal Counsel of 29 January 2002 stated clearly that any extraction of these resources is illegal since Morocco has no legitimate authority to engage in such exploitation.

30. Morocco claims that it has developed the occupied Western Sahara. However, the revenues (five billion USD) that the occupying power extracts from exploiting the Sahrawi rock phosphate (3,500,000 tonnes annually at a price of about US$ 300 per tonne) and the fish industry, for example, go solely to the regime. They are then used to buy more weapons and reinforce the presence of more than 130,000 of its soldiers stationed in the occupied territory and to sustain economically the needs of more than 300,000 Moroccan settlers, whilst the socioeconomic situation in the occupied territories is deteriorating.

31. In this context, the Sahrawi Government has repeatedly called on foreign companies to refrain from engaging directly or indirectly in the exploitation of the natural resources of Western Sahara. In particular, it has constantly urged the EU to reconsider the provisions of its Fishery Agreement with Morocco that involve the territorial waters of Western Sahara. The EU should keep its proclaimed reputation not to engage in agreements with countries that are violating international law and human rights.

Landmines

32. After signing the Geneva Call Deed of Commitment for Adherence to a Total Ban on Anti-Personnel Mines in 2005, the SADR has destroyed the major part of its antipersonnel mine stockpile, and facilitated mine action activities in the liberated territories. The SADR has also declared its commitment to the Ottawa Treaty on banning antipersonnel mines. It should be recalled, however, that Morocco continues to use this lethal weapon (more than 5 million of antipersonnel landmines planted in the territory) in the areas under its occupation whilst refusing to adhere to Ottawa Treaty.

Conclusions

33. For United Nations, Western Sahara remains a colonial case to which the UN doctrine and practice relating to decolonisation must be applicable. This means that the Sahrawi people have an inalienable right to self-determination and independence to be exercised in a free, fair and democratic referendum on self-determination. Morocco, which had already recognised from 1966 to 1973 in statements before UN the right of independence of Western Sahara and has accepted many peace plans based on the option of independence, should cooperate with the international community to put an end to its expansionist colonial war.

34. Over thirty years of institution and nation-building have made the Sahrawi nation an irreversible reality. The Sahrawi Republic (SADR) is a fully-fledged State that exercises its full sovereignty over the Sahrawi liberated territories and has the administrative and political capacity to handle its own affairs and conduct its international relations. Indeed, the establishment of a fully independent Sahrawi State in Western Sahara, as a result of a genuine democratic process, is the sine qua non for a secure, prosperous and integrated Maghreb.

35. Today finding a just and final settlement of the question of Western Sahara in line with international legality is not only necessary but also possible. The Settlement Plan, the Houston Accords, the Peace Plan for Self-determination of the People of Western Sahara and the Manhasset negotiation process can provide, at any moment, if the political will exists, an appropriate and honourable framework to settle the conflict.

36. The Sahrawi Government and the Frente POLISARIO, in keeping with the Security Council position, are ready to work and cooperate with the UN Secretary-General in order to achieve a mutually acceptable political solution that will provide for the self-determination of the people of Western Sahara through the free and genuine expression of their will.

37. In recent months, the international community has repeatedly voiced its support for peaceful transition to democracy in light of the profound and dramatic changes sweeping the Arab world. Events in other parts of the Middle East and northern Africa have demonstrated clearly that the process of decolonisation in Western Sahara must reflect the will of its people if it is to be credible, sustainable, and foster peace, security and regional integration in the long term.

38. As the Secretary-General underlined in this latest report of 1 April 2011 (S/2011/249, “at this time of protest and contestation throughout the Middle East/North Africa region, the sentiments of the population of Western Sahara, both inside and outside the Territory, with regard to its final status are more central than ever to the search for a settlement that will be just and lasting. But these sentiments remain unknown. What is clear is that arrival at a final status on which this population has not clearly and convincingly expressed its view is likely to engender new tensions in Western Sahara and in the region”.

Kategorično zanikanje navedb maroške propagande o vpletenosti borcev Polisaria v obrambi Gadafijevega režima

2011-08-26T11:33:00.000+02:00

Ministerio de Información

REPUBLICA ARABE SAHARAUI DEMOCRATICA

The Moroccan official news agency MAP announced in a dispatch dated 25 August 2011 that “no less than 556 polisario mercenaries fighting for Gaddafi were arrested by the rebels of the Libyan National Transitional Council (NTC)”.

This is an irrefutable proof that shows a systematic campaign of lies and denigration orchestrated by the Moroccan State against the Sahrawi people and the Frente POLISARIO who, for decades, have seen themselves being associated by the occupying power with all crimes against humanity: drug-trafficking, terrorism, mercenary, etc.

To reach its objective, the Moroccan State has used all means in its hand for contracting lobbyists, buying peoples’ consciences and the fabrication of websites for disinformation and made-to-order reports.

The Government of the Sahrawi Arab Democratic Republic (SADR) and the Frente POLISARIO categorically deny this malicious allegation that aims only to harm the noble cause of the Sahrawi people and their national liberation struggle for freedom and self-determination. The gallant fighters of the Sahrawi People’s Liberation Army (ALPS) were not and will never be engaged in any conflict outside the borders of the Sahrawi Republic, and their exclusive mission remains the safeguarding of the sovereignty and the territorial integrity of the SADR.

The Moroccan Government, while propagating such lies, only seeks to distort the reality already known by the international opinion and all governments that follow closely the evolution of the conflict of Western Sahara and the situation in the Maghreb.

It is well known that Gaddafi’ regime has stopped all aid to the struggle of the Sahrawi people against the Moroccan expansionism since July 1982 to enter afterwards in a union with the Moroccan Government in 1984 that came to be known as the “ARABO-AFRICAN UNION”.

The Rabat-Tripoli axis consisted in a despicable trading arrangement that involved a multifaceted Libyan (financial and military) support for Morocco in its expansionist war against the Sahrawi people in exchange for the handing over by the Moroccan Government of Libyan opposition members exiled in Morocco, such as Colonel Mehaichi and his fellows, tracking down of dissidents in Europe and the US and the use by the Moroccan Government of its good offices to restore the tarnished image of the Colonel at some capitals.

Since that date, the Moroccan Government and the Gaddafi’s regime did their utmost to undermine the resistance of the Sahrawi people militarily and diplomatically, particularly in Africa.

The SADR Government and the Frente POLISARIO deem it urgent to establish an independent investigation commission to unveil to the public opinion the whole truth about this serious matter.

For their part, the new Libyan authorities, represented by the National Transitional Council, are also called upon to immediately deny the lies and the deceitful fabrications propagated by the Moroccan occupying power, for the sake of the Libyan and Sahrawi peoples and all peoples of the region.

BIR-LEHLU, 26 August 2011

Med vojno in mirom

2011-08-12T07:08:00.000+02:00

Pogovarjali smo se s predstavnikom gibanja Fronta Polisario na Balkanu Malaininom Mohamedom, ki ima svojo pisarno v Ljubljani. Omenjeno gibanje se bojuje za neodvisnost Zahodne Sahare, zadnje kolonije v Afriki.

Malainin Mohamed: »Dogajanje na Bližnjem vzhodu je za nas zelo pomembno, saj ima naše gibanje Fronta Polisario identične zahteve kot vsa ljudstva v arabskem svetu.«

Maroška okupacija Zahodne Sahare ni bilo politično dejanje, ki bi posebej vznemirilo mednarodno javnost. Verjetno zaradi mirnega, neagresivnega odziva Sahark in Saharcev na nasilje nihče ni videl posebne potrebe po interveniranju. Danes, ko se okupacija nadaljuje, se Saharke in Saharci, ki so ostali na zasedenih ozemljih, soočajo z marokanizacijo, to je s propadanjem svoje kulture, vere in tradicije. V maroški invaziji leta 1975 je bila pregnana večina Sahark in Saharcev v sosednjo Alžirijo, kjer še vedno živijo kot begunke in begunci. Saharke in Saharci, ki so ostali pod maroško okupacijo, doživljajo eno najhujših kršitev človekovih pravic na svetu. Kljub vsemu se po več kot tridesetih letih okupacije še vedno niso odpovedali upanju in nenasilnemu boju za svoje pravice.

Fronta Polisario je sprejela zelo zanimivo odločitev, da imenuje svojega posebnega predstavnika za balkanske države. Kako to, da ste za sedež izbrali Slovenijo?

Slovenijo smo izbrali, ker je članica Evropske unije. Izbrali smo jo tudi zato, ker je šla skozi proces boja za neodvisnost, zna ceniti mednarodno solidarnost, saj je zaradi nje lahko postala neodvisna. V tretji člen svoje ustave je zapisala, da ima slovenski narod pravico do samoodločbe, točneje, v tretjem členu piše: ≫Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.≪ Slovenija je tudi pred leti v OZN podprla resolucijo o samoodločbi Zahodne Sahare.

Sprva oborožen gverilski boj saharskega ljudstva, ki ga vse od začetka nesporno vodi Fronta Polisario, je v zadnjem desetletju izgubil velik del vojaške bojevitosti. Kateri so glavni vzroki za spremembo vaše strategije?

Vaša trditev ne drži. Ni res, da smo izgubili bojevitost. Prav nasprotno, sedaj je res mirno obdobje, ampak je naša vojska v pripravljenosti, veliko mladih se nam je pridružilo. V letih po 1991 se je vojska Zahodne Sahare okrepila in je danes pripravljena, če ZN ne bodo mogli izpolniti svojih obveznosti.

Ljudstvo Zahodne Sahare mineva potrpežljivost, naša saharska mladina danes, po barbarskem napadu maroških sil na civilno taborišče Gdeim Izik, odkrito poziva, naj se odgovorni odločijo za pot vojne, ker ta država ne pozna drugega kot vojno. Mladi kralj (maroški kralj Mohamed VI., op. p.) še ni spoznal vojne. Brez vojne ne bomo mogli osvoboditi svojega ozemlja. Smo pod močnim pritiskom mladih, da bo treba oditi v vojno. Fronta Polisario pa še vedno daje priložnost miru s pogajanji v ZN, da

bi lahko resnično končali pogajanja, ki bi dala pravico saharskemu ljudstvu za odločanje na referendumu. Če do tega ne pride, če nas prisilijo, da se vrnemo k orožju, je naša vojska več kot pripravljena. Imamo vojsko, in to zelo močno, ki ni primerljiva s tisto iz leta 1975, ki je bila sestavljena iz gverilskih skupin. Danes imamo organizirano vojsko, ki pozna teren, podnebje, ima veliko izkušenj ter združuje gverilske s klasičnimi vojaškimi operacijami. Situacija glede vojske se leta 2011 torej ne more primerjati z letom 1975. Prav nasprotno, imamo pravo vojsko, ki je zelo močna.

Ali ima Fronta Polisario poleg glavnega cilja – neodvisnosti Zahodne Sahare – tudi svojo politično barvo? Se prišteva k levici, desnici? Katere pomembnejše države so priznale Fronto Polisario kot vlado Zahodne Sahare?

Ne, Fronta Polisario nima politične barve. Smo sicer progresisti. Med hladno vojno nas nekdanja Sovjetska zveza ni sprejela, ker nismo bili komunisti. Zakaj? Ko smo izvedli revolucijo, smo bili mladi, a zelo inteligentni, saj smo vedeli, da nomadsko ljudstvo, kar Saharci smo, ne more proti svoji volji sprejeti religije ali tuje zastave, bodisi rdeče ali zelene. Beduin, nomadski Arabec, je vedno živel svobodno. Oče je podrl šotor in odšel živet drugam. Tam so ljudje zelo svobodni, zato jim ne moreš vsiliti neke ideologije. Naš voditelj, ki je razglasil Demokratično arabsko republiko Saharo, El Uali Mustafa Sayed, je umrl zelo mlad, pri 28. letih (9. junij 1976, op. p), v bitki pri Nouakchottu v Mavretaniji. Smo fronta za osvoboditev, ljudska fronta, katere cilj je osvoboditev. Nimamo politične barve. Do pred nekaj časa nismo imeli predstavnika v nekdanji Sovjetski zvezi niti na Poljskem, v nekdanji Vzhodni Nemčiji, Bolgariji, Romuniji, ker nismo komunisti. Smo pa od leta 1976 imeli predstavnike v Franciji, Španiji, Italiji, Avstriji, Belgiji, na Nizozemskem, Portugalskem, v Veliki Britaniji. Te države so nam sicer pomagale, a ne z orožjem, ker je bilo to prepovedano zaradi Sovjetske zveze. Prav tako smo bili oškodovani z druge strani, saj smo prijatelji Alžirije in Libije.
Zahodni svet, kot ga imenujemo, je torej zaveznik Maroka, Izraela. Kot vidite, je bila Zahodna Sahara z obeh polov oškodovana, a smo svoje sile ohranili nedotaknjene; ohranili smo stike z vsemi gibanji v državi. Čeprav smo muslimani, je islam za Saharca nekaj svobodnega, osebnega, smo strpni. Kjer sem deloval, smo imeli stike z vsemi – razen s skrajno levico ali desnico –, z liberalci, demokrati, s komunisti, krščansko demokracijo, Cerkvijo. Trkamo na vrata vseh, ki želijo solidarno podpreti ljudstvo, ki prosi le, da se spoštuje pravica. Ne prosimo, da Maroko razpusti monarhijo, če jo hočejo, naj jo imajo, le na miru naj nas pustijo. Sem razložil? Nikoli nismo imeli ideološke barve. Maroko pravi, da smo sad hladne vojne, resnica je čisto nasprotna, mi smo trpeli zaradi hladne vojne. Nismo imeli podpore z druge strani, ker nismo komunisti. Kot mlad sem imel težave priti na konferencev Prago ali Moskvo prav zaradi težav, ki smo jih imeli z nekdanjo Sovjetsko zvezo. V Moskvi sem
razlagal, ne vem, ali je prava vaša revolucija ali pa je prava naša. Mi smo našemu narodu vedno govorili, da sta na svetu samo dve sili, sila slabega in sila dobrega. Sila dobrega, ki jo vodi nekdanja Sovjetska zveza, in sila slabega, ki jo vodijo Američani. In mi smo na strani sile dobrega. Kljub temu pa sem nekdanje Sovjete opozoril, da naš narod noče imeti nič s hladno vojno, želi videti le dejanja. Nikoli nisem prejel ne čokolade ne piškota iz nekdanje Sovjetske zveze, medtem ko sem od sile slabega, iz Belgije, Nizozemske, Francije, Španije, Italije, Švice in mnogo drugih držav, prejel sir, kruh, olje ... Že 35 let živimo od mednarodne pomoči. Velikokrat vabimo medije, da pridejo pogledat naše vojaške operacije, pa se tisti iz nekdanje Sovjetske zveze ustavijo na meji, nočejo vstopiti na naše ozemlje, medtem ko nam je uspelo pripeljati ljudi, ki so na saharskem ozemlju snemali vojaške filme. Američanov nismo pripeljali, smo pa pripeljali Francoze, Belgijce, Špance, Italijane, Madžare, Bolgare. Kot vidite, to je resnična revolucija. Sicer pa je 70 odstotkov našega orožja, ki smo ga zavzeli v vojni, maroškega. To pa je prišlo iz Amerike in nekdanje Sovjetske zveze. Politično gledano nismo ne desnica ne levica. Smo narod, ki se bojuje za svojo neodvisnost, da mu dovolijo, da se svobodno odloča o svoji prihodnosti. Smo proti silam slabega, smo za človekove pravice, smo za demokracijo.

Največji del vašega ozemlja nadzoruje Maroko. Zakaj je Maroku toliko do tega ozemlja, mu gre za naravna bogastva in vire, za morebitne še neodkrite zaloge nafte ali plina? Po drugi strani namreč to Maroku močno škoduje v odnosih z Alžirijo.

Maroko se je že od vsega začetka odločil, da je Alžirija kriva, ker podpira saharsko ljudstvo in ker ima ekonomski interes, saj želi izhod na Atlantik, da pripelje svoje bogastvo do morja. Ima namreč veliko železa, nafte in zemeljskega plina. A to, da morajo iti čez Zahodno Saharo, ne drži, saj gredo do Španije že čez Maroko. Alžirija torej pravi: sedem let in pol smo bili v vojni s Francijo, imeli smo milijon in pol žrtev in vedno smo podpirali osvobodilna gibanja po vsem svetu. Sprejeli smo osem tisoč beguncev iz Čila, vse dokler se niso ti osvobodili diktature. Prav iz teh razlogov gibanje za osvoboditev Fronta Polisario zelo podpira Alžirijo. Resnica pa je, da ima sama Alžirija tudi odnose z Marokom, saj ima tam svoje veleposlaništvo, pa čeprav Maroko vedno trdi, da je naš problem ravno Alžirija, da brez nje Fronta Polisario ne bi obstajala. A dokazali smo, da je naše gibanje – z Alžirijo ali brez nje –obstajalo in obstaja. Za svobodo smo se bojevali sami.

Ali je smrt maroškega kralja Hasana II. (1999) in imenovanje naslednika Mohameda VI. prineslo izboljšanje v zvezi z reševanjem vprašanja Zahodne Sahare? Hasan II. je veljal za odločnega in nepopustljivega vladarja, medtem ko daje Mohamed VI. bolj demokratičen videz.

Ne, sedanji vladar nima bolj demokratičnega obraza. Vladavina kralja Hasana II. je bila najtrša doba, najbolj represivno obdobje. Po smrti je prišel na oblast njegov sin Mohamed VI., ki so ga nekateri poimenovali kralj revnih. Plašno je začel odpirati vrata demokraciji, tisku, ustanovil je komisijo, ki preiskuje mučenja, kršenje človekovih pravic, ukinil je zapore, osvobodil je nekatere zapornike, razglasil je nekatere osebe za mrtve. A pred dvema letoma se je vrnil k vladanju s ≫trdo roko≪: zatira svoje lastne medije, ljudem, ki govorijo o korupciji monarha, grozi ali pa jih da zapreti. Na to opozarjajotudi številne mednarodne človekoljubne organizacije. Monarhija se je torej vrnila k prejšnjemu krutemu vladanju, saj ni pripravljena na demokracijo. Maroko je zelo bogata monarhija, imajo veliko denarja iz tranzicije drog, pod nadzorom imajo prekupčevanje s hašišem na celotnem ozemlju Severne Afrike. Evropa jim letno plačuje milijone evrov za uničenje nasadov droge, ljudem pa naj bi v zameno dali sadike sadnih dreves oziroma zelenjavo, da ne bi še naprej sadili drog. A ta denar monarhija shrani v svoje blagajne in z njim še povečuje nasade prepovedanih drog. Da z denarjem iz EU nadzorujejo islam? Laž. Ne nadzirajo islama. Znana operacija 11. marca 2004 v Španiji: skoraj vsi, ki so izvedli teroristični napad, so bili Maročani. Maroški kralj lahko uporabi teroriste kadarkoli in kjerkoli. A ljudje bodo enkrat spregledali, ker si želijo demokracije. Tudi Zahod bo spoznal, da je bolje zanje, da v arabskem svetu zavlada demokracija, kot da se ohranjajo diktature. Z uvajanjem demokracije bodo zmanjšali možnost terorizma, saj ta izvira prav iz nezadovoljstva in zatiranja navadnih ljudi.

Vprašanje Zahodne Sahare je glavni razlog spora med Marokom in Alžirijo. Alžirija vam v mestu Tindouf daje gostoljubje in na neki način podpira vašo zahtevo po neodvisnosti. Ali vaše delovanje tudi financira?

Ja, tako kot vse druge, ki priznavajo Zahodno Saharo kot državo. Ja, pomagajo nam. Tako kot dobivamo humanitarno pomoč iz vseh držav sveta. Ni res, da je glavna težava Zahodne Sahare odnos z Alžirijo. Maroko, kot sem rekel, trdi, da je Alžirija ustvarila Fronto Polisario, a ne drži. Ta je bila že prej ustanovljena proti Španiji. Nihče od zunaj si je ni izmislil. Alžirija nam ni pustila niti prečkati države. Gibanje Fronta Polisario je nastalo leta 1973 kot nadaljevanje gibanja, ki se je bojevalo za osvobodite izpod španske oblasti in je izum samih Saharcev, ki jih je situacija pripeljala do tega, da so prijeli za orožje. Želeli smo neodvisnost. Nismo hoteli biti le ena španska provinca več, kot so npr. Kanarski otoki. Zato, ponavljam, Maroko išče izgovor za svoj polom na ozemlju Zahodne Sahare in si je izmislil, da je Alžirija ustanovila Fronto Polisario. Opozoriti je treba, da so ZN sprejeli nekaj pomembnih dokumentov glede Zahodne Sahare in poudarili svobodno voljo zahodnosaharskega ljudstva do samoodločbe, vendar se to zaradi maroške zasedbe nikoli ni uresničilo.

Ali je med mladimi Saharci veliko kandidatov za skrajne islamske ideje, je Al Kaida močno aktivna pri novačenju?

Ne.

Katere svetovno pomembne države vam stojijo ob strani in katere od arabskih držav poleg Alžirije podpirajo vaša prizadevanja?

Imamo diplomatske odnose z veleposlaništvi, ki opravljajo posle kot predstavništva za druge države. V Afriki smo tako navzoči, kot ste omenili, v Alžiriji, Libiji, Etiopiji, Južnoafriški republiki, Nigeriji, Ugandi, Mozambiku, Angoli, Zimbabveju in smo tudi članica Afriške unije od leta 1984. Takrat je Maroko iz te organizacije izstopil. Predstavništva imamo tudi po vsej Evropi, v Ameriki pa smo navzoči v Braziliji, Argentini, Čilu, Kolumbiji, ZDA, veleposlaništva pa so v Panami, Mehiki, Nikaragvi, Venezueli, na Kubi.

Ali vas Ministrstvo RS za zunanje zadeve sprejema kot legitimnega sogovornika, vam stoji ob strani pri vaših prizadevanjih? Kakšno je uradno stališče Slovenije do Zahodne Sahare?

Slovenija v načelu podpira pravico narodov do samoodločbe v okviru mednarodnega prava. Te pravice tako ni mogoče odreči ljudstvu Zahodne Sahare. Slovenija podpira proces pogajanj o prihodnjem statusu Zahodne Sahare pod vodstvom posebnega odposlanca OZN Christopherja Rossa. Mi smo tu, v Evropi, kot predstavniki Zahodne Sahare in seznanjamo različne stranke,
parlament, poslance in medije o situaciji pri nas. Z nekaterimi državami se dogovarjamo tudi za humanitarno pomoč. Upam, da nam bo tudi Slovenija lahko nekoč pomagala.

Petra Janša

2011-08-08T12:17:00.001+02:00

Zbiranje sredstev za Ženski center v Dakhli in tamkajšnje otroke

2011-08-02T07:48:00.000+02:00

Gospodarske razmere v Sloveniji niso prav nič rožnate in zgodovina uči, da v času krize človek nekoliko izgubi potrebo ali zavest po pomoči sočloveku.

V septembru krene na pot v saharska begunska taborišča slovensko-avstrijski humanitarni konvoj. Za Ženski center v taborišču Dakhla zbiramo prenosne računalnike in tiskalnike za potrebe računalniškega opismenjevanja, za otroke pa trampoline in tobogane.

Zbrana sredstva bodo šla neposredno k tistim, ki jih potrebujejo. Eno glavnih vodil je "majhno je čudovito", saj gre za razvoj po majhnih, izvedljivih korakih. Ženskam bo omogočeno, da ohranjajo samospoštovanje, otrokom pa bo dana možnost igranja, obenem pa tudi mi iz "razvitega" in "demokratičnega" sveta dobimo občutek, da prispevamo k spremembam, četudi majhnim.

Zavedamo se, da ne moremo sami premakniti sveta na bolje, toda pomoč slehernemu človeku bogati tako tistega, ki jo prejema, kot tistega, ki daje.

Veseli bomo. če se nam boste v prizadevanjih po zbiranju sredstev pridružili in k zbiranju povabili še svoje znance in prijatelje.

Hvala!

alesch@uk2.net

041 336-979

Stališče vlade RS glede partnerstva v ribiškem sektorju med EU in Marokom

2011-07-07T14:04:00.001+02:00

S SEJE VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE – 7. julij 2011 (povzeto iz sporočila za javnost s spletne strani VLADE RS, celotno sporočilo dostopno na:

http://www.vlada.si/si/medijsko_sredisce/sporocila_za_javnost/sporocilo_za_javnost/article/143_redna_seja_vlade_rs_18514/)

143. REDNA SEJA VLADE RS

Stališče vlade glede partnerstva v ribiškem sektorju med EU in Marokom

Vlada RS je sprejela stališče Slovenije k Predlogu sklepa Sveta o sklenitvi protokola, ki določa ribolovne možnosti in finančni prispevek, predvidene v Sporazumu o partnerstvu med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko. Slovenija podpira predlog tega sklepa, ki je namenjen začasnemu podaljšanju protokola k Sporazumu o partnerstvu v ribiškem sektorju med EU in Marokom do 27. februarja 2012. Prejšnji protokol se je iztekel 27. februarja 2011.

Slovenija v zvezi z nadaljnjim postopanjem Komisije pričakuje, da bo ta v vmesnem času pridobila ustrezna poročila Kraljevine Maroko o socio-ekonomskih učinkih po regijah in ustrezno proučila situacijo, predvsem z vidika koristi pomoči EU za lokalno prebivalstvo Zahodne Sahare ter, da bo Komisija v tem času do Sveta oziroma držav članic delovala kar najbolj transparentno.

Glavni cilj protokola je določiti ribolovne možnosti za plovila EU glede na razpoložljive presežke in finančni prispevek, ki se ločeno plača v obliki pravic dostopa in pomoči razvoju maroškega ribiškega sektorja.

Prekinitev ribolova za ribiška plovila EU bi pomenila gospodarsko škodo za evropsko ribiško industrijo. Poleg tega bo lahko EU Maroku dala ustrezni finančni prispevek v zameno za izvajanje ribolova s strani plovil EU šele po sklenitvi in podpisu protokola za začasno nadaljevanje ribolova do 27. februarja 2012.

Uredba Sveta (1006/2009) omogoča nadaljevanje ribolova tudi po preteku veljavnega protokola med EU in tretjo državo, in sicer v primeru, da je že bilo parafirano podaljšanje protokola, vendar do največ šest mesecev. V skladu s tem je Komisija že parafirala začasno podaljšanje protokola z Marokom, plovila EU pa so na tej podlagi začasno nadaljevala z ribolovom v vodah Maroka.

Stališče vlade glede uredbe o dodelitvi ribolovnih možnosti med EU in Marokom

Vlada RS je sprejela stališče Slovenije k Predlogu Uredbe Sveta o dodelitvi ribolovnih možnosti v skladu s Sporazumom med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju. Slovenija podpira predlog te uredbe.

Predlog uredbe slovenskega ribištva ne zadeva neposredno, saj slovenski morski gospodarski ribiči izvajajo ribolov le v severnem Jadranu.

Z navedeno uredbo se bo omogočilo razdelitev ribolovnih možnosti v skladu s protokolom, ki določa ribolovne možnosti in finančni prispevek, predvidene v Sporazumu o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko, med posamezne države članice EU, ki bodo uporabljale ta protokol.

Stališče vlade glede uredbe o obnovi staleža modroplavutega tuna

Vlada RS je sprejela stališče Slovenije k Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 302/2009 o vzpostavitvi večletnega načrta za obnovo staleža modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju. Slovenija podpira ta predlog uredbe, saj prispeva k ohranjanju in trajnostnemu upravljanju zadevnega staleža modroplavutega tuna.

Predlog uredbe nima neposrednega vpliva na slovensko ribištvo, saj modroplavuti tun ne predstavlja ciljne ribolovne vrste slovenskih morskih gospodarskih ribičev.

Da bi se stalež obnovil, je bil načrt upravljanja, ki ga je v preteklosti pripravila Mednarodna komisija za ohranitev atlantskega tuna, spremenjen tako, da določa dodatno zmanjšanje celotnega dovoljenega ulova (TAC) ter strožje ukrepe za zmanjšanje ribolovne zmogljivosti in strožje nadzorne ukrepe, zlasti v zvezi s postopki prenosa in reje tunov v mrežasti kletki. Namen teh ukrepov je zagotoviti učinkovitost načrta in doseči največji trajnostni donos z najmanj 60 odstotno verjetnostjo.

Maroko glasuje o novi ustavi

2011-06-30T14:51:00.003+02:00

Kralj se lahko veseli nove ustave

2011-06-30T14:50:00.000+02:00

Maročani bodo skoraj zagotovo izglasovali ustavne reforme, s katerimi bo monarh ohranil večino svojih pristojnosti

Maročani bodo jutri na referendumu odločali o ustavnih spremembah, ki jih je v začetku meseca predstavil kralj Mohamed VI. Če bo ljudstvo predlagane reforme potrdilo, bo monarh del svojih absolutističnih moči prenesel na vlado in parlament.

Opozicija ljudi poziva k bojkotu referenduma, ker začrtane reforme ne pomenijo, da se bo Maroko spremenil v ustavno monarhijo, kjer bi kraljevi dvor imel zgolj še simbolične protokolarne pristojnosti. Tri največje vladajoče stranke so ustavne reforme sicer podprle. Kljub opozicijskemu pozivu za bojkot referenduma, se pričakuje, da bodo ustavne spremembe s precejšnjo večino potrjene.

Po padcu tunizijskega predsednika Zina Al Abidina Ben Alija in egiptovskega Hosnija Mubaraka je val protestov za demokratizacijo v arabskem svetu 20. februarja pljusknil tudi na maroška tla. Podobno kot v drugih arabskih državah je iniciativa prišla od ad hoc oblikovanega mladinskega gibanja, ki se je organiziralo prek spletnih socialnih omrežij. Toda ulični protesti nikoli niso dosegli številčnosti iz Egipta, Tunizije, Jemna ali Sirije.

Kralj je namreč deloma razumel duh časa in že v začetku marca napovedal začetek postopka za ustavne spremembe. Da protestniško gibanje ne bi pridobilo na moči z več deset tisoč ljudmi iz sindikalnih gibanj, je kralj malce odprl državno blagajno. Povečal je minimalno plačo v državi, podvojil je javne subvencije, dvignil plače v javnem sektorju, kmetom je oprostil dolgove, 4300 mladih diplomantov pa je nemudoma dobilo službe v javnem sektorju. Sočasno s spretnim krmarjenjem na socialnem področju je vlada ljudstvo prepričevala, da spremembe ustroja države v obojestransko korist prihajajo od zgoraj navzdol. Kljub temu sta dinamika novih ljudskih vrenj v Bahrajnu, Jemnu in državljanska vojna z Natovim posredovanjem v Libiji kraljevi dvor ohranjali v negotovosti.

Oporo so si poiskali v Svetu za zalivsko sodelovanje (GCC), gospodarski organizaciji šesterice držav Perzijskega zaliva, kjer ima prvo in zadnjo besedo Savdska Arabija. GCC je namreč Maroku in Jordaniji v tem monarhističnem klubu ponudil polnopravno članstvo. Po vkorakanju enot GCC v Bahrajnu je bilo sporočilo takšne ponudbe maroškemu protestniškemu gibanju jasno: s članstvom v organizaciji se pridobi tudi zagotovilo vojaške intervencije GCC ob morebitnih notranjih ali zunanjih grožnjah stabilnosti.

Petinpetdeset let po maroški neodvisnosti obetajoče se ustavne spremembe vendarle predstavljajo prve manjše demokratične utrinke. Pozdravili so jih je v EU, ZDA in Arabski ligi. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy jih je celo opisal kot "vzorčne", z njimi pa naj bi Rabat nastopil pot "temeljite, mirne in moderne preobrazbe". V mladinskem gibanju in opoziciji medtem napovedujejo, da s prizadevanji za uveljavitev resnične demokracije v Maroku tudi po referendumskem petku ne nameravajo odnehati.

Ribiški sporazum še naprej deli EU

Članice EU ostajajo razdeljene, ali naj sedemindvajseterica z Marokom podaljša kontroverzen ribiški sporazum, ki evropskim barkam v zameno za koncesijsko plačilo iz bruseljske blagajne dovoljuje tudi ribarjenje v ozemeljskih vodah zasedene Zahodne Sahare. Pred dnevi je evropska komisija veleposlanikom držav članic v Bruslju predstavila zagotovila maroških oblasti, da sporazum dejansko koristi Saharcem.Zaradi izvajanja sporazuma naj bi bila v Zahodni Sahari, ki ji Maroko še vedno odreka pravico do samoodločbe, ustanovljena nova delovna mesta, prav tako naj bi del prihodkov zaradi ribjih dovolilnic prenesli tudi v Zahodno Saharo. Predstavniki Zahodne Sahare so sicer že večkrat, tudi za Dnevnik, zagotovili, da od ribiškega sporazuma med evropsko unijo in Marokom niso imeli nobenih koristi. Vedno znova opozarjajo, da je sporazum neskladen z mednarodnim pravom, saj ne bi smel vključevati ozemeljskih voda Zahodne Sahare.

Ribiški sporazum koristi predvsem španskim ribičem. Od 119 dovolilnic za ribarjenje jih je kar 100 v rokah španskih ribičev. Za eno Bruselj Rabatu nakaže 300.000 evrov na leto, skupaj torej okoli 36 milijonov evrov. Zadnja analiza sporazuma, opravljena po naročilu evropske komisije, je pokazala, da je sporazum tudi negospodaren. Evropski ribiči namreč na osnovi dogovora nalovijo 44.000 ton rib na leto. Na trgu ulov prodajo za 33 milijonov evrov, kar je torej tri milijone manj, kot za ribiške dovolilnice odteče iz evropskega proračuna.

Na veleposlaniški ravni se bodo pogovori o morebitnem podaljšanju ribiškega sporazuma z Marokom nadaljevali v prihodnjih tednih.

Aleš Gaube

Zahodna Sahara, zadnja kolonija v Afriki

2011-06-18T13:26:00.001+02:00

"Arabska pomlad ima globoke korenine. Na območju je vrelo dolga leta. Prvi v trenutnem valu uporov se je začel lani v Zahodni Sahari, zadnji afriški koloniji, ki jo je leta 1975 zasedel Maroko in protizakonito ostal v njej. Maroške sile so lani zadušile nenasilne proteste. Nato se je plamen prižgal v Tuniziji in se razširil v požar," je znameniti profesor jezikoslovja in filozofije na Massachusettskem tehnološkem inštitutu in globalni javni intelektualec dr. Noam Chomsky lociral upor v Zahodni Sahari kot začetek arabske pomladi. Kaj se je zgodilo v Tuniziji, Egiptu in Libiji, je splošno znano, manj znana je zgodba z Zahodno Saharo.

Maroške sile so v začetku lanskega novembra začele na silo podirati taborišče, ki so ga mesec pred tem postavili protestniki blizu prestolnice Zahodne Sahare El Aaiun. Pri tem je bilo po podatkih gibanja za neodvisnost Zahodne Sahare Polisario ubitih 13 ljudi, več sto pa ranjenih, po uradnih maroških podatkih pa sta umrla le dva človeka, 70 je bilo ranjenih. Maroške varnostne sile so napadle taborišče Agdaym Izik, kjer je bilo v šotorih protestiralo več kot 20.000 ljudi, pretežno mladih. Maroške sile so iz helikopterjev izstreljevale rakete, ki so eksplodirale v zraku, da bi protestnike pregnali iz taborišča, v več šotorih pa so podtaknili ogenj. Vojska je v taborišču uporabila tudi solzivec in vodne topove. Polisario je takrat pozval mednarodno skupnost, še posebno Varnostni svet OZN, naj od Maroka zahteva takojšnje prenehanje napadov na neoborožene civiliste. Maroško notranje ministrstvo pa je na drugi strani trdilo, da je njihova policija le želela aretirati kriminalce in teroriste, ki so socialni protest izkoriščali v politične namene in skušali spodkopati pogajanja med vlado in prebivalci taborišča.

Taborišče je sredi oktobra lani postavilo okoli dvanajst tisoč prebivalcev Zahodne Sahare iz prestolnice El Aaiun zaradi slabšanja življenjskih pogojev in da bi zahtevali službe ter boljše pogoje bivanja. Njihov protest ni bil neposredno povezan s prizadevanji Polisaria za neodvisnost, saj so ga organizatorji označili za družbeni protest. "Generacije mladih so se naučile upirati, zato so organizirali taborišče, šotorišče blizu glavnega mesta," nam je povedal Malainin Mohamed, predstavnik gibanja Polisario na Balkanu, ki ima svojo pisarno v Ljubljani. "Taborišče je bilo zelo dobro organizirano, brez zastav Polisaria, parol in transparentov, da bi protest deloval čim bolj miroljubno. Mladi so uporabljali moderno tehnologijo, dogajanje je bilo mogoče spremljati na Youtubu. Način organizacije protestov je bil enak kot kasneje v Tuniziji in Egiptu," je dodal Mohamed. Situacija med mladimi v arabskem svetu je po njegovem mnenju povsod enaka. Imajo tri možnosti: upor proti diktatorju, islamski radikalizem ali emigracija.

"V Maroku so se ljudje sedaj znebili strahu pred kraljem Mohamedom VI., ki je izgubil vsemogočnost. Dogajanje na Bližnjem vzhodu je za nas zelo pomembno, saj ima naše gibanje Polisario identične zahteve kot vsa ljudstva v arabskem svetu. Če pride do demokratičnih sprememb v Maroku, se bomo lažje sporazumeli. Referendum o samostojnosti je sedaj bližje realnosti," ocenjuje Mohamed. V nadaljevanju nam je pojasnil, kako je potekal in še poteka boj za neodvisnost Zahodne Sahare.

3200 kilometrov dolgi zid okrog Zahodne Sahare

Zahodna Sahara je redko poseljena; kot pove že njeno ime, leži na zahodni strani afriške celine, ki meji na Atlantski ocean, Maroko in Mavretanijo. Prvotni prebivalci Zahodne Sahare so bili Berberi in Hamiti, ki se v svojem jeziku imenujejo "svobodni ljudje". Zgodaj so izgubili svoj etnični izvor zaradi migracij in invazij iz Sredozemlja, Male Azije in podsahelske Afrike. Njihov nepisani jezik je bil sestavljen iz množice dialektov. Ko se je v procesu dekolonizacije leta 1976 španska vojska umaknila, sta ozemlje zasedla Maroko in Mavretanija, sklicujoč se na zgodovinske pravice. Mavretanija se je pozneje umaknila, tako da danes celotno državo okupira Maroko. OZN je sprejel nekaj pomembnih dokumentov glede Zahodne Sahare in poudaril svobodno voljo zahodnosaharskega ljudstva do samoodločbe, vendar se to zaradi maroške zasedbe nikoli ni zgodilo. Za osvoboditev ozemlja se bojuje že omenjeno gibanje z imenom fronta Polisario (šp. Frente Popular de Liberación de Saguía el Hamra y Río de Oro, Ljudska fronta za osvoboditev Sagije el Hambre in Zlate reke).

V maroški invaziji leta 1975 je bila pregnana večina Zahodnosaharcev v sosednjo Alžirijo, kjer še vedno živijo kot begunci. Zahodnosaharci, ki so ostali pod maroško okupacijo, doživljajo eno najhujših kršitev človekovih pravic na svetu. Kljub vsemu se po več kot 30 letih okupacije še vedno niso odpovedali upanju in nenasilnemu boju za svoje pravice. Evropska komisija je beguncem iz Zahodne Sahare v Alžiriji, ki živijo v štirih taboriščih na jugozahodu države, njihovo preživetje pa je popolnoma odvisno od mednarodne pomoči, od leta 1993 namenila več kot 150 milijonov evrov pomoči. Približno 160 tisoč beguncev živi v alžirski puščavi od leta 1975, ko so se začeli boji za oblast nad nekdanjo špansko kolonijo.

V procesu dekolonizacije Zahodne Sahare pa je Španija trčila ob ozemeljske zahteve Maroka in Mavretanije. Leta 1973 se je v Mavretaniji oblikovala fronta Polisario, ki se je leto kasneje razglasila za edinega zakonitega predstavnika saharskega naroda. Konec leta 1975, ko je bil Maroko pripravljen na invazijo na Zahodno Saharo, se je Španija umaknila. Maroko je okupiral dve tretjini območja, Mavretanija tretjino. Izpod maroške okupacije so zbežali številni saharski nomadi, ki jih je kot begunce sprejela Alžirija. Ker se slednja z razdelitvijo Zahodne Sahare med Maroko in Mavretanijo ni strinjala, je podprla Polisario, ki je leta 1976 razglasil ustanovitev Saharske arabske demokratične republike.

Med letoma 1976 in 1978 je Polisario izvedel številne gverilske napade v Maroku in Mavretaniji. Leto kasneje je Mavretanija podpisala mirovni sporazum s Polisariem, s katerim se je odpovedala ozemeljskih zahtevam. Maroko si je pripojil še južni del Zahodne Sahare. Med letoma 1980 in 1987, ko so potekali boji med Marokom in Saharci, je prvi zgradil 3200 kilometrov dolg zid okrog Zahodne Sahare, s čimer je Polisariu omejil možnosti za napade iz Mavretanije in juga Alžirije. Maroko je sicer leta 1981 načeloma privolil v izvedbo referenduma. Leto kasneje je posebej za to vprašanje ustanovljeni odbor v Organizaciji afriške enotnosti izdelal načrt za izvedbo referenduma, vendar je organizacija istega leta zaradi različnih stališč držav članic glede vprašanja Zahodne Sahare zašla v krizo. Leta 1991 je posredoval OZN, ki je med Marokom in Polisariem dosegel soglasje o referendumu, na katerem bi odločali o samostojnosti ali priključitvi.

Polisario je bil uspešen le proti Mavretaniji, ki se je leta 1979 umaknila in odpovedala zahtevam po delu ozemlja Zahodne Sahare, medtem ko je Maroko vztrajal pri svojih zahtevah. Kot je bilo značilno za obdobje hladne vojne, je tudi vprašanje Zahodne Sahare postalo žrtev bipolarne konfrontacije. Pri tem je vzhodni blok podpiral Polisario, ZDA pa so s svojimi zaveznicami, vključno s Francijo, podpirale Maroko. Večkrat so bili že predlagani referendumi o samoodločbi, ki jih zahteva OZN, vendar se problem ne premakne z mrtve točke predvsem zaradi stališča Maroka, ki trdi, da mu to ozemlje pripada brezpogojno.

OZN si za rešitev problema prizadeva že od leta 1975, ko se je na zahtevo Španije sestal Varnostni svet OZN in z resolucijo pozval takratnega generalnega sekretarja OZN, da se posvetuje s sprtima stranema. Istega leta je Varnostni svet z resolucijo tudi pozval Maroko, da z ozemlja Zahodne Sahare umakne približno 350.000 Maročanov, s katerimi je maroški kralj Hasan osebno prestopil severno mejo spornega območja in tako opazno spremenil demografske značilnosti redko poseljenega ozemlja.

Z resolucijo, sprejeto aprila 1991, pa je varnostni svet OZN ustanovil Misijo OZN za referendum v Zahodni Sahari (Misión de las Naciones Unidas para el referéndum del Sahara Occidental MINURSO) z mandatom, da nadzira premirje in organizira referendum, na katerem se bodo prebivalci Zahodne Sahare odločali med samostojnostjo in integracijo z Marokom. Datum referenduma je bil večkrat preložen zaradi težav z identifikacijo in registracijo volivcev.

Ribe, neodvisnost in Slovenija

Gospodarsko gledano, so za sedanje in nekdanje kolonizatorje najbolj zanimive obale Zahodne Sahare. Ribiški sporazum med Evropsko unijo (EU) in Marokom se ne zmeni za pravice prebivalcev Zahodne Sahare. Zdi se, da ribiški sporazum med EU in Marokom ni nič drugega kot poskus kraje naravnih virov revnim. Dovoljenje za ribolov v vodah Zahodne Sahare je Maroko prodal EU. Ni jasno, ali so prebivalci Zahodne Sahare prejeli kaj od 36,1 milijona evrov, ki jih je EU plačala Maroku za obdobje štirih let za ribolovne pravice, podeljene leta 1992. Prvi ribiški sporazum, ki sta ga podpisala EU in Maroko, trajal naj bi predvidoma od 1. maja 1992 do 30. aprila 1996, je Maroko enostransko preklical leta 1995. Razlog je bil preprost: Maroku je v domačih vodah preprosto zmanjkalo rib. Ta odpoved je za EU pomenila velike izdatke, ki jih je za sabo potegnil nakup ribolovnih pravic za mavretanske vode in subvencioniranje brezposelnih španskih ribičev. Spomladi leta 2006 so se začele priprave na novi ribiški sporazum, predviden za obdobje od 1. marca 2006 do 28. februarja 2010. Pred enim letom je evropska komisija dobila nalogo raziskati vplive ribiškega sporazuma na prebivalce Zahodne Sahare. Komisija je pozvala Maroko, naj dokaže, da ima tudi Zahodna Sahara koristi od tega sporazuma.

Osemdeset odstotkov španskih ribiških plovil dela v obalnih vodah Zahodne Sahare. Zaradi tega je Španija zavrnila vse zamisli, da bi to področje izvzela iz novega ribiškega sporazuma. Zgodovinsko gledano, je Španija vedno obvladovala Generalni direktorat za ribištvo, v katerem je večino časa imela tudi svojega generalnega direktorja. Španci so izjemno spretni pri urejanju tega področja v imenu celotne EU. Ribiški ministri so februarja letos dali soglasje za nadaljevanje pogajanj komisije z Marokom. Švedska, Velika Britanija in Danska so glasovale proti, medtem ko sta se Finska in Nemčija vzdržali. Vsaj tretjina držav članic bi morala glasovati proti, da bi izglasovali veto na pogajanja. Španija bo še naprej varovala svoje posebne interese, verjetno vse dokler v vodah Zahodne Sahare ne bo zmanjkalo rib.

"Slovenijo smo prosili, naj ne glasuje za ribiški sporazum EU z Marokom, ker flagrantno krši mednarodno pravo," je povedal Mohamed, a je Slovenija na koncu podprla ta sporazum. "Slovenija bi nam lahko pomagala s tem, da bi glasovala proti sporazumu, saj ta krši vsa demokratična načela, in pomagala našemu narodu."

"Slovenci dobro poznate pravico do samoodločbe," pravi Mohamed, ki pričakuje več razumevanja Slovenije - potem ko je imela možnost odločitve za lastno državo - za enaka prizadevanja Zahodne Sahare. Odgovor ministrstva za zunanje zadeve jim ne vliva veliko upanja: "Slovenija v načelu podpira pravico narodov do samoodločbe v okviru mednarodnega prava. Te pravice ni mogoče odreči ljudstvu Zahodne Sahare. Slovenija podpira proces pogajanj o prihodnjem statusu Zahodne Sahare pod vodstvom posebnega odposlanca OZN Christopherja Rossa. Ta mora pripeljati k rešitvi, ki bo miroljubna, pravična, dolgoročna, sprejemljiva za obe strani in bo upoštevala vse potrebne mere za izgradnjo zaupanja."

Vajgl pred uradno slovensko in evropsko politiko za priznanje Zahodne Sahare

Lani novembra je slovenski evropski poslanec Ivo Vajgl (ALDE/Zares) v evropskem parlamentu organiziral konferenco o prihodnosti Zahodne Sahare, ki predstavlja zadnji ostanek procesa dekolonizacije v svetu. Na konferenci se je večina udeležencev zavzela za aktivnejši odnos EU do reševanja statusa Zahodne Sahare. "Evropska unija in posamezne evropske države bi morale napraviti korak v smeri priznanja suverenosti ljudstva Zahodne Sahare nad svojim ozemljem ter izpolniti zavezo OZN, da se na območju Zahodne Sahare izvede svoboden in pravno zavezujoč referendum o prihodnosti te dežele," meni Vajgl. Evropski poslanec je tudi pozval evropske države oziroma vsaj najbolj načelne med njimi, naj se pridružijo skupini 80 držav, ki so že priznale državnost Zahodne Sahare. Maroko po njegovem mnenju v nasprotju z mednarodnim pravom in sklepi Združenih narodov zaseda ozemlje Zahodne Sahare in prav tako protipravno izkorišča bogate naravne vire, predvsem fosfate in bogastvo morja.

"Status Zahodne Sahare je predmet pogajanj med Marokom in legitimnimi predstavniki saharskega ljudstva pod okriljem Združenih narodov. Aspiracije avtohtonega prebivalstva po organizaciji referenduma o neodvisnosti do sedaj niso bile uslišane. V skladu z resolucijami Varnostnega sveta OZN je Maroko zavezan izvesti referendum o statusu Zahodne Sahare, vendar pa se tej svoji obvezi ob tihi podpori Francije in Španije ter nekaterih drugih držav, ki imajo koristi od nezakonitega izkoriščanja naravnih bogastev, izmika," je poudaril Vajgl, ki je tudi podpredsednik skupine za Zahodno Saharo v evropskem parlamentu.

Uroš Esih

Zahodna Sahara: čez prag diktatorji, skozi okno spet kolonizatorji?

2011-06-15T08:06:00.000+02:00

Pogled Malainina Mohameda na domovino Zahodno Saharo in arabsko pomlad.

Puščava, luna, zvezde, jasnina, neskončni razgledi, svoboda – s tako poetičnimi besedami opisuje svojo domovino Zahodno SaharoMalainin Mohamed, predstavnik gibanja Polisario na Balkanu. Svet jo pozna po zdaleč manj romantičnih podobah, predvsem po zdaj že več kot 35-letnem boju Zahodnih Saharcev, prav tako krvavem, da na referendumu sami odločijo o svoji usodi. Tudi nedavni, že sedmi krog pogajanj v Manhassetu, nedaleč od New Yorka, pod budnim očesom Združenih narodov oziroma posebnega odposlanca Christopherja Rossa niso prinesla napredka v napetih odnosih med Marokom in Zahodno Saharo. Obe strani vztrajata pri svojem: Rabat bi privolil le v večjo avtonomijo Zahodne Sahare v maroških okvirih, Zahodni Saharci zahtevajo pravico do samoodločbe. Naloga Malainina Mohameda, ki je v Slovenijo prišel pred letom dni in naj bi ostal nekaj let, je pozivati svet, da se ozre proti Zahodni Sahari. Trka na vsa mogoča vrata in opozarja na usodo malega naroda pod maroško oblastjo, do katerega bi Slovenci »lahko pokazali več solidarnosti, saj dobro veste, kaj pomeni vojna in kaj neodvisnost, svoboda«. Hkrati naj bi se tudi slovenska vladajoča politika v evropskih okvirih izkazala za večjo zagovornico pravic Saharcev, ki so nazadnje močno opozarjali nase lansko jesen, ko so nedaleč od saharskega mesta Al Ajun postavili tradicionalno šotorišče Gdeim Izik. Po miroljubni poti so hoteli sporočiti ne le, kako huda je njihova politična stiska, ampak predvsem, kako ekonomsko in socialno nemogoče je postalo zanje življenje: mladi, izobraženi in pripravljeni delati, so zahtevali službe, stanovanja, pravico, da razpolagajo z naravnim bogastvom.

Arabska pomlad

Puščavski kamp Gdeim Izik, v katerega se je oktobra zateklo menda celo do 30.000 ljudi, tudi otrok in starcev, 8. novembra pa so ga nasilno odstranile maroške oblasti, je, kakor je zdaj prepričan Malainin Mohamed, odločilno zaznamoval revolucionarno gibanje na severu črne celine, močno zaznamovane s korupcijo, revščino in nepismenostjo. K takšnemu razmišljanju ga opogumlja tudi izjava znanega jezikoslovca in političnega aktivista Noama Chomskega – marca letos za ameriški kanal Democracy Now –, da »so se množični protesti, ki zdaj pretresajo Severno Afriko in Bližnji vzhod, začeli v kampu Gdeim Izik v zasedeni Zahodni Sahari.« Potem ko so po mesecu dni mirnega in legitimnega protestiranja maroške vojska, policija in žandarmerija s helikopterji, oklepniki, vročo vodo ... napadle naselje z okrog 8000 šotori in je veliko ljudi izgubilo življenje, nemalo pa je bilo ranjenih, je gibanje pljusknilo še drugam, najprej v Tunizijo, Egipt, Libijo in naprej. V Zahodni Sahari je iskrica preskočila, ko so, kakor razlaga Malainin Mohamed, maroške oblasti nekega dne, potem ko so bile obkolile šotorsko naselje in preprečevale, da bi ga obiskali novinarji in tuji aktivisti, streljale na vozilo, namenjeno v naselje mimo glavnega vhoda. Smrt 14-letnika je bila kapljica preveč v močno pregretih razmerah, kmalu zatem je sledil maroški napad na naselje – zgodaj zjutraj, ko so vsi še spali, in na dan, ko so se v New Yorku začela nova pogajanja o usodi Zahodne Sahare. »Koliko ljudi je v resnici umrlo v kampu, kjer so na napad odgovorili z noži, kamenjem ..., ne ve nihče. Maroška stran je svojo akcijo pozneje zagovarjala z besedami, da je hotela samo zaščititi civiliste, ki so jih bili ugrabili razbojniki. Te je povezovala z Alžirijo, Polisariom, govorila je celo o Al Kaidi.« V odgovor so se v Al Ajunu, tudi s političnimi slogani, zastavami in zahtevami po neodvisnosti, množično dvignili Saharci. Sledile so številne aretacije, okrog 180 protestnikov so menda priprli – in končno se je, trdi Malainin Mohamed, nekako po istem modelu prebudila arabska pomlad, zdaj pa nekako s šotori vstaja celo Španija.

»Sovražni Maroko, prijateljska Alžirija«

Danes do sprememb v življenju arabskega človeka, kakor še dodaja Malainin Mohamed, ne vodita več le radikalni ekstremizem in (nezakonito) izseljevanje v Evropo, ampak kliče po drugačnosti zdaj in tukaj, torej doma. »Filozofija se je spremenila, ljudi ni več strah, pogumno se upirajo diktaturam.« Pozitivne posledice upora bo občutila tudi Evropa, kajti arabski pomladniki jo bodo dolgoročno odrešili velikih problemov: muslimanskega ekstremizma, priseljevanja, prav tako nezakonitega. »A paziti je treba, da ne bi Arabci čez vrata podili diktatorjev, medtem pa bi skozi okna spet vstopali kolonialisti.« V Maroku nič manj kakor kje drugje, četudi iz te »blindirane države«, kakor jo imenuje, skorajda ni poročil o socialni vstaji. A so se tudi mladi Maročani februarja dvignili z jasnimi zahtevami: dajte nam delo, stanovanja, pravico do bogastva, ki ga zdaj izkorišča monarhija. »Kraljeva družina upravlja velik del ekonomije in vlada z železno roko. Premalo slišani protestniki hočejo spremembe in pravo ustavno monarhijo, kakršno poznajo Španija, Velika Britanija in druge evropske monarhije, predvsem pa hočejo odpraviti nekatere člene, posebno sporni 19. člen, po katerem je kralj nekako nad vsem, ter preprečiti, da bi notranje ministrstvo kot država v državi še naprej obvladovalo malone vse; tudi medije.«

Ko bi se veliki mediji obrnili proti Maroku, bi tam prav tako eksplodiralo, tega pa svet, kakor je prepričan Malainin Mohamed, noče. Čeprav je status »vratarja« pred staro celino menda samo spretna igra, ki jo igra Maroko: terorizem da zavira le toliko, kolikor sam hoče. »Treba se je vprašati, kdo je vodil operacijo 11. marec v Španiji [11. marca 2004 je bilo v seriji bombnih napadov na madridsko železnico ubitih 191 ljudi, več kot 2000 je bilo ranjenih]. Med njimi so bili povečini Maročani.« V tej luči da se kaže poglobiti v špansko-maroško trganje za Peteršiljev otok, samo pesek v oči so bojda tudi besede o maroškem boju proti mamilom. »Pa saj jih obvladuje monarhija. Kako daleč je resnica?« In vendar so korenite spremembe, je prepričan Malainin Mohamed, neizogibne tudi v Maroku, ki mu pri vprašanju Zahodne Sahare stoji ob strani Francija in kjer se vstaja menda pripravlja kakor tažin. Tradicionalna maroška jed iz istoimenske lončene posode se kuha počasi, a enkrat je zagotovo nared. V Alžiriji, veliki prijateljici Zahodne Sahare, je zgodba menda drugačna. Alžirci da dobro vedo, kaj je vojna, spomin nanjo je še svež. Hkrati so, po sogovornikovi razlagi, veliki nacionalisti s predsednikom, ki ne razpolaga z ničimer. »Primerjava z drugimi samodržci ni mogoča, vse kar počne, je za Alžirijo.« Podobno se bojda tudi mentaliteta Alžircev, razumeti jo je kot bolj ležerno, razlikuje od razmišljanja v drugih pomladnorevolucionarnih deželah, kjer bodo »prej ali slej pometli s starimi režimi«. »Ljudje čutijo, da je čas za spremembe.«

Spletni revolucionarji

Z razcvetom arabske pomladi se je okrepilo tudi upanje v Zahodnih Saharcev, saj pravzaprav kličejo »po istih rečeh: po človekovih pravicah, boljšem jutri, svobodi, spoštovanju drugega«. Moč svetovnega spleta, predvsem družabnih omrežij, je pri tem ključna. Spletno aktivni mladi so sposobni povezati cele generacije ljudi. Kjer odpovedujejo klasični mediji, stopi revolucionarno naprej internet. Ta da ne prikrije ničesar, tudi o Saharcih ne, zaznamovanih s puščavskim peskom in neskončnimi pogledi, ki jih nosi čez ocean. »Miroljubni, strpni in intimni z islamom«, kakor svoj narod opiše Malainin Mohamed, še verjamejo, da med njimi in nebom, torej med beduini in bogom, ni posrednikov, politizacija vere da je zanje bogokletna. Pač pa potrebujejo posrednike pri vprašanju politične usode: nova pogajanja, pod nadzorom ZN, so napovedana za drugo polovico julija.

Mimi Podkrižnik

Ribiški sporazum EU z Marokom krši mednarodno pravo in je negospodaren

2011-06-15T08:01:00.000+02:00

Evropska komisija se bo predvidoma v drugi polovici junija odločila, ali bo do leta 2012 in nato še za nadaljnje štiriletno obdobje z Marokom podaljšala močno kontroverzen ribiški sporazum, ki evropskim ribiškim ladjam omogoča ribarjenje tudi v vodah okupirane Zahodne Sahare. To zadnjo afriško kolonijo si še vedno lasti Maroko, ji odreka pravico do samoodločbe in jo zaseda. Teritorialne suverenosti Maroka nad saharskim ozemljem ni priznala nobena država, razen posredno EU s sklenitvijo ribolovnega dogovora.

Februarja letos je komisija z Marokom začasno in pogojno podaljšala sporazum do prihodnjega leta. Uradni Rabat bi moral komisiji v nekaj mesecih pojasniti, ali imajo od sporazuma (torej od koncesij za ribolov, ki jih iz bruseljske blagajne prejme Maroko) dejansko koristi Saharci, kot je to predvideno v dogovoru. Zahodna Sahara že ves čas opozarja, da nobena od pogodbenic pred sklenitvijo sporazuma ni iskala soglasja Saharcev. Sporazum tako ni v interesu ljudstva Zahodne Sahare. "Nikoli nismo imeli od njega koristi," pravi Mohamed Sidati, diplomatski predstavnik Polisaria pri EU.

Očitno pa dogovor med Evropsko unijo in Marokom tudi ni v interesu evropskih davkoplačevalcev, če gre soditi po nekaterih izsledkih še vedno tajnega 112-stranskega poročila, ki ga je naročila evropska komisija. "Evropska komisija je za podporo svoji ribiški floti plačala previsoko ceno," je med drugim zapisano v dokumentu, do katerega se je dokopala tiskovna agencija Reuters. Ker imajo največ koristi od ribiškega sporazuma španski ribiči, je uradni Madrid veliki zagovornik njegovega podaljšanja.

Jasno se račun izide Španiji, ki za dovolilnice ne rabi ničesar plačati. Z vidika smotrne in transparentne porabe evropske denarja pa je naložba poleg politične nemoralnosti vprašljiva še povsem iz gospodarskih vidikov. Za letno dovolilnico vsaki ribolovni ladji se iz bruseljske blagajne v maroški državni proračun nakaže 300.000 evrov. Pri nekaj več kot sto dovolilnicah to na leto znese 36,1 milijona evrov. Kot je razvidno iz poročila, ki že leži na mizi komisarke za pomorske zadeve in ribištvo Marie Damanaki, se vložek evropskih davkoplačevalcev ne povrne. Evropski ribiči pred obalami Maroka in okupirane Zahodne Sahare na leto polovijo 44.000 ton rib, kar na trgu predstavlja okoli 30 milijonov evrov prihodkov. EU torej financira projekt, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom in je povrh še negospodaren.

"Ponovna ratifikacija ribiškega sporazuma med Marokom in Evropsko unijo predstavlja nadaljevanje kršenja mednarodnega prava. Do tega prihaja v času, ko poskušajo Združeni narodi ponovno razrešiti vprašanje Zahodne Sahare. Generalni sekretar ZN, varnostni svet in posebni odposlanec ZN Christopher Ross so pred kratkim ponovno potrdili, da mora rešitev konflikta temeljiti na samoodločbi Saharcev. Do zdaj te priložnosti še nismo dobili," je dejal predstavnik Zahodne Sahare Mohamed Malainin v Sloveniji, pristojen za vse balkanske države.

Slovenija je februarja podprla začetek pogajanj za podaljšanje ribiškega sporazuma z Marokom. Proti podaljšanju so takrat glasovale Velika Britanija, Švedska in Danska, a so bile s kvalificirano večino preglasovane. Finska in Nemčija sta se vzdržali. Da bi bil ribiški sporazum postavljen na led, bi proti morala glasovati vsaj tretjina držav članic.

Predstavniki Zahodne Sahare pred verjetnim vnovičnim odločanjem o ribiškem sporazumu z Marokom na vse zunanje ministre članic EU naslavljajo pisma, v katerih pozivajo, naj ga ne podprejo, če bi v njem še naprej obstajala možnost ribarjenja v vodah Zahodne Sahare. "Do zdaj še nismo dobili uradnega odgovora od slovenske vlade," je pojasnil Mohamed Malainin in izrazil upanje, da bo Slovenija odločno zagovarjala spoštovanje mednarodnega prava in resolucij ZN.

Aleš Gaube

2011-06-03T10:50:00.001+02:00

Frente POLISARIO

European Representation

Brussels, 3 June 2011

H.E. Mr Samuel Žbogar

Minister of Foreign Affairs

Prešernova cesta 25

SI - 1001 Ljubljana

Fax: + 386 1 478 2170

Your Excellency

As the Representative in Europe of the Frente POLISARIO, and on behalf of the Saharawi people of Western Sahara, I have the honour to refer to the current proposal of the European Commission to the Council of the European Union that Member States support the ratification of a new Protocol to the 2005 Fisheries Partnership Agreement (FPA) between the European Community and the Kingdom of Morocco, initialed in haste by officials in Rabat on 25 February 2011. I understand the Council will commence its consideration of this issue during the second half of the week of 6 June.

As a country and as a Member State of the European Union, which counts respect for international law as a sacred pillar of its foreign policy and external action, we trust that we can count on Slovenia to oppose the formal signature and ratification of the Protocol.

As you may be aware, the FPA and its Protocol provide the basis for EU vessels to fish in the ‘waters falling within the sovereignty or jurisdiction of the Kingdom of Morocco’ in exchange for an annual financial contribution from the EU to Morocco of €36.1 million. Spain is by far the main beneficiary under the FPA, holding about 100 of the 119 available fishing licences.

It is well known that the FPA is silent on the southern limit of its area of application, and the EU has allowed the FPA to be used as the basis for fishing by EU vessels in the waters off the coast of Western Sahara. This is despite the fact that, under international law, Western Sahara has the status of a Non-Self-Governing Territory, and no country in the world recognises Morocco’s claim to Western Sahara. It was confirmed by the International Court of Justice in 1975 that there are no ties of territorial sovereignty between Morocco and Western Sahara. Therefore, in purporting to allow fishing by EU vessels in the waters off Western Sahara, the FPA and its Protocol, including the new version initialled on 25 February 2011, violate basic precepts of international law.

Consistent with the finding of the International Court of Justice in 1975 that no ties of territorial sovereignty exist between Morocco and Western Sahara, no country in the world has ever recognised Moroccan sovereignty in Western Sahara. As a legal matter, Morocco therefore cannot claim nor seek to exercise sovereign rights in the waters adjacent to the coast of Western Sahara, nor can it extend its fisheries zone into that area.

The Saharawi Arab Democratic Republic (SADR), which is a full member of the African Union with an elected government led by the Frente POLISARIO, declared an Exclusive Economic Zone (EEZ) in the waters adjacent to the Territory of Western Sahara on 21 January 2009. This declaration was communicated to the diplomatic missions of all UN Member States in New York, and all EU Member States in Brussels. The declaration was also communicated to the United Nations Secretary-General in accordance with the relevant provisions of the UN Convention on the Law of the Sea (1982), and was subsequently noted in the Report of the UN Secretary-General on the situation concerning Western Sahara (UN Doc. S/2009/200).

Partly in response to the declaration by the SADR of its EEZ in January 2009, the European

Parliament’s Development Committee requested an opinion from the Parliament’s Legal Service on the legality of the FPA and its implementation. In an opinion dated July 2009, the Legal Service found that it could not be demonstrated that the fishing activities were being conducted for the benefit of, and in accordance with the wishes of, the Saharawi people of Western Sahara, a threshold for the exploitation of the natural resources of a Non-Self-Governing Territory set out in a legal opinion on Western Sahara provided by the then-UN Legal Adviser, Ambassador Hans Corell, to the Security Council in 2002. In its conclusions, the European Parliament’s Legal Service added that if this situation was not rectified, the FPA should be suspended or the Commission should otherwise ensure that EU vessels do not fish in Western Sahara’s waters.

Following the public release of the new legal opinion in February 2010 and subsequent protest letters to EU Commissioner for Maritime Affairs and Fisheries, Maria Damanaki, from the Frente POLISARIO and many international NGOs, Commissioner Damanaki contacted Moroccan authorities three times to seek data and other information on how benefits from activities under the FPA were flowing to the people of Western Sahara. Moroccan authorities did not respond until December 2010, and my understanding is that the information provided by Morocco does not address the issue of benefits flowing to the Saharawi people. In addition, neither the EU nor Morocco has sought the necessary consent of the Saharawi people before allowing fishing by EU vessels in Western Sahara’s waters.

Due to these legal complications, the European Commission delayed seeking a negotiating mandate for a temporary one-year renewal of the Protocol to the FPA until 11 February 2011. After difficult debate, the European Council approved the mandate on 21 February by the slimmest of majorities – Denmark, Sweden and the UK voted against, and Finland and Germany abstained. A number of Member States undertook to consider the final agreed text of a new Protocol in the context of the EU’s Treaty obligation to ensure compatibility of its international agreements with international law.

The new one-year Protocol renewal negotiated hastily by Morocco and the European Commission in the following days and initialed on 25 February is in most respects the same as its predecessor, and has been applied provisionally from 28 February 2011. But as a legal matter, this situation cannot continue beyond the end of August without the approval of the EU Council and the new Protocol must also receive the assent of the European Parliament before it can be brought into force. It is also noteworthy that the proposed new Protocol fails to respond to conditions in the negotiating mandate provided by the EU Council to the Commission relating to “an adjustment of fishing opportunities in line with the best available science“ and “regular reporting on the implementation of sectoral policy, including the regional impact of the protocol.”

The Frente POLISARIO, on behalf of the Saharawi people, wishes to reiterate its previous communications to all EU Member States (Diplomatic Notes of 23 January 2009 and 31 January 2011) to the effect that fishing by European vessels in Western Sahara’s waters pursuant to an arrangement with the Kingdom of Morocco is contrary to the interests and wishes of the people of Western Sahara. The people of Western Sahara and their political representatives have never been consulted in relation to the activities of EU-flagged fishing vessels in the waters adjacent to Western Sahara. Nor have the Saharawi people or their representatives received any direct benefits flowing from EU fishing activities licensed under the FPA.

At this very sensitive time for Western Sahara and the broader Maghreb region, the Saharawi people would appreciate solidarity from your government in opposing any renewal of the Protocol to the FPA when the issue returns for consideration by the EU Council. With the issue of natural resources now on the table in informal talks – due to start in the next few days – under the auspices of UN envoy Ambassador Christopher Ross, a renewal of the Protocol on its current terms would have the effect of undermining ongoing efforts to find a peaceful solution which will provide for the self-determination of the people of Western Sahara, a process the EU purports to support. This is particularly so in the context of a FPA shown by a recent independent ex-post evaluation to provide a negative economic benefit to the EU, the worst of all of its bilateral fisheries agreements – it delivers to the EU only €0.65 for every €1 invested.

Finally, any renewal of the present arrangements without expressly excluding the waters off Western Sahara would also necessitate further consideration of legal avenues to ensure the protection of the Saharawi peoples’ permanent sovereignty and sovereign rights with respect to the territorial and offshore resources of Western Sahara, and to seek redress for the illegal economic exploitation and environmental damage which has occurred thus far. This includes a possible referral of the issue to the European Court of Justice.

The European Representation of the Frente POLISARIO anticipates that your government will take these important matters into account in determining its position on the renewal of the FPA Protocol, and wishes to renew to Your Excellency the assurances of its highest consideration.

Mohamed Sidati

Minister, and Representative of the Frente POLISARIO to Europe

2011-05-23T14:54:00.001+02:00

Pozdravno pismo Ženskega foruma Socialnih demokratov, 6. kongresu Zveze saharskih žensk

2011-04-15T12:16:00.007+02:00

Predsedstvo Ženskega foruma Socialnih demokratov

Fatma Mehdi
President of the National Union of Saharawi Women

Dear comrades, dear friends,

We thank you for the invitation to the 6th Congress of your organization. Unfortunately and with great regret we inform you, that we can not come. Never the less we would like to express our respect and sincere support to NUSW.

We have informed about your Congress and your non violent struggle our Foreign Minister, Samuel Žbogar, as well as the president of the Commission for Foreign Affairs in our Parliament, Darja Lavtižar Bebler, our MEP Tanja Fajon, our Ambassador in the UN Sanja Štiglic, and asked them all to implement declared international democratic standards and highest moral values of the Slovene foreign policy in the search for the peaceful and righteous ending of the occupation of Western Sahara and for the non violent solution of one of the worst and longest lasting violations of human rights in Africa.

The members of Women’s Forum of Social Democrats of Slovenia will also try to use our influence in the PES Women to urge European Parliament and High Representative of the Union for Foreign Affairs to better support your strife for the freedom of your nation, for human rights and equality of Sahara Women and legitimate human rights of all your people.

We will also inform about your cause at the regional meeting of the Socialist International Women for the Balkan region.

We stand firmly with you in women’s solidarity in our common struggle for freedom, human rights and dignity of all peoples and all human beings.

We send our warm sisterly greetings to you and to all other participants wish you a fruitful work at your 6th Congress.

Ljubica Zgonec Zorko
President of the WF of SD Slovenia

Ljubljana, 13.4.2011

Ženski forum Socialnih demokratov
Levstikova 15, 1000 Ljubljana, Slovenija,
tel.: 01 2444 100,
faks: 01 2444 111,
zenski.forum@socialnidemokrati.si
http://www.socialnidemokrati.si/

Don’t let that France blocks this initiative again!

2011-04-14T10:40:00.000+02:00

I am an ordinary citizen that watches how terrible the tragedy of Saharawi people is, both in the occupied territories and in the refugees camps.

It is awful to see every day that the repression of the police and security forces of Morocco against the Saharawi people continuous and no solution comes from the UN because there are no watchers, official civil servants of the United Nations or journalists that could work with freedom. There is no freedom in the Saharawi territories, people can not feel free to go, to ask somebody, to interview, to take testimony of those that are suffering so much.

Some nations can be mentioned as responsible for this situation (Morocco, Spain, etc.) but the worst case is France, because France has the veto at the Security Council and blocks every time the proposals to try to solve this terrible tragedy. It is a strange paradox that France does not want to listen to the voices of the victims of Human Rights violations but at the same time speaks about Human Rights for Libya or Siria or for the women that wear “burka” in french public spaces, isn’t it?

Please, I ask for your efforts at the UN. It is time that the United Nations can do more. It is time to the MINURSO to take account of Human Rights in Western Sahara.

Don’t let that France blocks this initiative again!

IT IS PARAMOUNT THAT MINURSO CAN MONITORE HUMAN RIGHTS VIOLATIONS IN WESTERN SAHARA.

Solidarnost za Saharave

2011-03-23T13:21:00.000+01:00

Mohamed Malainin, predstavnik Frente Polisarija za Balkan: Saharavi su mali i miroljubivi narod okupiran od strane Maroka. Želimo odlučiti o sebi na referendumu i dijeliti korist od svojih prirodnih resursa. Od Hrvatske tražimo moralnu i političku solidarnost s narodom Zapadne Sahare.

Mohamed Malainin, predstavnik Frente Polisarija za zemlje Balkana, boravio je prošloga tjedna u Zagrebu pokušavajući informirati hrvatske političare i javnost o dramatičnoj situaciji u Zapadnoj Sahari. Međutim, nakon sastanka u veljači u Ministarstvu vanjskih poslova ekspeditivna i uobičajeno nezainteresirana hrvatska diplomacija "ne može ga primiti prije svibnja", pa mu je preostao tek razgovor s novinarima.

Zbog teške ekonomske situacije i sustavnih kršenja ljudskih prava u Zapadnoj Sahari u listopadu prošle godine grupa Saharava podignula je prosvjedni kamp u Gdeim Iziku, 12 kilometara od El Aaiuna. Broj prosvjednika je u nekoliko tjedana narastao po nekim procjenama i do 20 tisuća. Postavljani su i drugi kampovi, ali ih je marokanska policija istoga dana rastjerala.

"Ti mladi ljudi su samo rekli da žele svoja ljudska prava, pravo na posao, Iako su Ujedinjeni narodi priznali narodu Zapadne Sahare pravo na samoodređenje, marokanska se okupacija nesmetano odvija i danas, a marokanski se režim bogati na eksploataciji prirodnih bogatstava toga dijela Sahare dostojanstven život i sudjelovanje u prirodnim bogatstvima zemlje. U Gdeim Iziku organizatori nisu dozvolili ni jedan simbol koji govori o neovisnosti kako ne bi bilo motiva za marokansku akciju. Govorili su samo o socijalnim pravima, a Marokanci su kasnije tvrdili da su upali kako bi oslobodili žene i djecu koje su oteli kriminalci", opisuje Malainin.

Dana 8. studenog kamp je napala marokanska vojska i policija s oko 3 000 ljudi. Prema Polisariju u tom napadu i prosvjedima koji su uslijedili poginulo je 36 Saharava, 723 ranjeno, a 163 uhićeno. U marokanskoj verziji broj je puno manji.

Zbivanja u kampu Gdeim Iziku Noam Chomsky označio je kao pravi početak pobuna protiv režima u Zapadnoj Africi i na Bliskom Istoku. Međutim, Malainin ističe da se problem Zapadne Sahare ipak razlikuje od problema ostalih država, jer je to posljednji teritorij u Africi koji nije čak ni formalno dekoloniziran. Nekadašnja španjolska kolonija koja graniči s Marokom, Alžirom, Mauritanijom i Atlanskim oceanom proglasila je nezavisnost 1976. godine kao Saharska Arapska Demokratska Republika, međutim nije nikada zaživjela kao takva, jer su je okupirale Maroko i Mauritanija. Mauritanija se kasnije povukla, a Maroko je proširio svoju okupaciju na cijeli teritorij.

Iako su Ujedinjeni narodi priznali narodu Zapadne Sahare pravo na samoodređenje, marokanska se okupacija nesmetano odvija i danas, a marokanski se režim bogati na Problem Zapadne Sahare razlikuje se od problema ostalih sjevernoafričkih država, jer je to posljednji teritorij u Africi koji nije čak ni formalno dekoloniziran eksploataciji prirodnih bogatstava toga dijela Sahare, prvenstveno iskorištavanjem velikih nalazišta fosfata. Frente Polisario, pokret za neovisnost, službeno je priznat od strane UN-a kao predstavnik naroda Zapadne Sahare. Djeluju u izbjeglištvu i razvili su kompliciranu mrežu diplomatskih odnosa na različitim razinima po svijetu. Tako je Polisario prošle godine otvorio predstavništvo i u Ljubljani, koje pokriva područje bivše Jugoslavije. Dok je tadašnja Jugoslavija još 1984. godine priznala SADR kao suverenu državu, Hrvatska se o tom pitanju nije očitovala.

"Naša borba ne ulazi u unutarnje probleme Maroka, ali naravno, dolazak demokracije u Maroku olakšao bi borbu Saharava za referendum. Mi želimo referendum, i da pitanje na referendumu nudi izbor: intergracija, autonomija ili neovisnost. Ako narod želi integraciju ili autonomiju, u redu, ali i ako žele neovisnost to se mora respektirati. Saharavi su narod koji nikad nije imao priliku da na referendumu odluči što želi, iako su nam 84 zemlje priznale to pravo, a Frente Polisario član je i Afričke unije", kaže Malainin.

Marokanska monarhija provodi režim koji je prema Malaininu usporediv s onima u Tunisu i Egiptu, karakteriziraju ga, od apsolutne monarhije, preko multimilijunaša do posvuda raširene korupcije, o kojoj svjedoče i razni dokumenti koji su procurili na Wikileaks.

"Sigurni smo da će marokanski kralj doživjeti sudbinu Ben Alija i Mubaraka. Rekao sam i Slovencima, mi ne tražimo od vas više nego da zauzmete poziciju većine europskih država, ništa više. Želimo informirati javnost u ovim zemljama o borbi naroda Sahare. Ova zemlja zna što je okupacija i međunarodna solidarnost, a sada mi to tražimo od vas, tražimo moralnu i političku solidarnost", poručuje Mohamed Malainin.

Marina Kelava

(H-alter, hrvačka alternativa, 21.3.2011)

Ribiški sporazum med Evropsko Unijo in Marokom se ne zmeni za pravice prebivalcev Zahodne Sahare

2011-03-15T09:30:00.013+01:00

Zdi se, da ribiški sporazum med Evropsko unijo in Marokom ni nič drugega kot poskus kraje naravnih virov revnim. Težava leži v obalnih vodah Zahodne Sahare, kjer ribiška plovila Evropske unije (predvsem iz Španije) pobirajo ribo iz oceana.

Dovoljenje za ribolov v vodah Zahodne Sahare je Evropski uniji prodal Maroko, ki zaseda Zahodno Saharo od odhoda Špancev leta 1975. Čeprav so Združeni narodi leta 1991 obljubili referendume o prihodnosti Zahodne Sahare, jih je Maroko preprečil. Ni jasno, ali so prebivalci Zahodne Sahare prejeli kaj od 36,1 milijonov evrov, ki jih je Evropska unija plačala Maroku za obdobje štirih let za ribolovne pravice, podeljene leta 1992.

Prvi ribiški sporazum, ki sta ga podpisali EGS/EU in Maroko – trajal naj bi predvidoma od 1. maja 1992 do 30. aprila 1996 – je Maroko enostransko preklical leta 1995. Razlog je bil preprost: Maroku je v domačih vodah preprosto zmanjkalo rib. Ta odpoved je za EU pomenila velike izdatke, ki jih je za sabo potegnil nakup ribolovnih pravic za mavretanske vode in subvencioniranje brezposelnih španskih ribičev.

Spomladi leta 2006 so se začele priprave na nov ribiški sporazum, predviden za obdobje od 1. marca 2006 do 28. februarja 2010. Posebni interes Španije je bil močno v korist sporazuma, medtem ko je Švedska glasovala proti, češ da Maroko ni mogel prodati ribolovnih pravic za obalo Zahodne Sahare. Finska, Irska in Nizozemska so bile ravno tako skeptične.

Pred enim letom je Evropska komisija dobila nalogo, da razišče vplive ribiškega sporazuma na prebivalce Zahodne Sahare. Komisija je pozvala Maroko, da dokaže, da ima tudi Zahodna Sahara koristi od tega sporazuma. Maroko je poročilo poslal komisiji, a ga komisija ni poslala ministrom za ribištvo držav članic do dne, ko se je Svet sestal, da sprejme odločitev, ali naj nadaljuje pogajanja z Marokom.

Ribiški ministri so 21. februarja letos dali soglasje za nadaljevanje pogajanj komisije z Marokom. Švedska, Velika Britanija in Danska so glasovale proti, medtem ko sta se Finska in Nemčija vzdržali. Vsaj tretjina držav članic bi morala glasovati proti, da bi izglasovali veto na pogajanja. Ribolov s plovili Evropske unije bo trajal še ves čas procesa pogajanj.

Evropska unija bo težko ustavila te kršitve pravic prebivalcev Zahodne Sahare. Španija bo še naprej varovala svoje posebne interese, vse dokler v vodah Zahodne Sahare ne zmanjka rib.

Jan A. Johansson

Za zaščito človekovih pravic v Zahodni Sahari

2011-03-04T12:50:00.000+01:00

Zadnji tragični dogodki v Zahodni Sahari jasno dokazujejo takojšnji začetek nadzora spoštovanja temeljnih človekovih pravic ter svoboščin. Misija ZN v Zahodni Sahari je trenutno edina mirovna misija ZN na svetu, ki nima mandata spremljanja spoštovanja človekovih pravic. Spremljanje spoštovanja človekovih pravic s strani MINURS-a je bistvo za zaščito vseh žrtev v konfliktu ter preprečuje nadaljnje nasilje ter ne stabilnost.

V mesecu aprilu bo Generalna skupščina ZN odločala o podaljšanju MINURSO-vega mandata.

STOPIMO SKUPAJ ZA NADZOR ČOVEKOVIH PRAVIC V ZAHODNI SAHARI OB VKLJUČITVI NADZORA ČLOVEKOVIH PRAVIC

Prosim napišite pismo naši stalni predstavnici pri ZN ter našemu zunanjemu ministru na naslova:

Samuel Žbogar
Prešernova 25, 1000 Ljubljana

telefon: 01/478 22 31
telefaks: 01/478 21 70

e-pošta: samuel.zbogar@gov.si

Sanja Štiglic, veleposlanica - vodja stalnega predstavništva
Stalno predstavništvo Republike Slovenije pri Združenih narodih
600 Third Avenue, 24th Floor
New York, N.Y. 10016
USA

Tel: (+) 1 212 370 30 07
Fax: (+) 1 212 370 18 24
Elektronska pošta: mny@gov.si
WWW: http://newyork.predstavnistvo.si/

Za vsa nadaljnje informacije se obrnite na medmrežni naslov:
http://wsahara.org.uk/

Preberite WSRW poročilo o MINURS-u ter človekovih pravicah na povezavi:
Human Rights in Western Sahara: The Security Council' Responsibility and Opportunity

Govor predsednika Abdelaziza ob 35. obletnici razglasitve državnosti

2011-02-28T09:42:00.000+01:00

Address of H.E. Mr Mohamed Abdelaziz, President of the Sahrawi Arab Democratic Republic, Secretary-General of the Frente POLISARIO on the 35th Anniversary of the Proclamation of the Sahrawi Arab Democratic Republic

Honourable guests,

Ladies and Gentlemen,

We gather today on this memorable day in the history of the Sahrawi people to commemorate the 35th anniversary of the proclamation of the Sahrawi Arab Democratic Republic (SADR) in this symbolic place on the liberated territories of our country. It is a dear spot of our homeland that has been scented by the blood of our martyrs and adorned by the glories of the Sahrawi People’s Liberation Army and by the determination and sacrifices of our heroic people.

On 27 February 1976, the founder of the Sahrawi revolution, Martyr El-Wali Mustapha Sayed, proclaimed the birth of the Sahrawi State, thus initiating a new era in the struggle of the Sahrawi people. This historic event was a culmination of a long history of resistance and sacrifices that put an end to colonial domination. All Sahrawi energies were pooled into this the national entity that was established to encompass all Sahrawis, wherever they are, to embody their will to freedom and emancipation, and to be their vehicle for attaining their legitimate aspiration for establishing their independent State on the entire national homeland.

The proclamation of the SADR was not an isolated event; rather, it came as a consequence of the radical and far-reaching developments that took place in our land, following the historic Zemla Uprising of 17 July 1970, under the leadership of the Disappeared Mohamed Sid Brahim Bassiri, and the commencement of the armed struggle in Saguiet Al-Hamra and Rio de Oro, under the leadership of the Frente POLISARIO. The other two major developments were the Moroccan military invasion of our country and the chaotic and illegal withdrawal of Spain, which represented a renunciation of its responsibilities and a blatant violation of the dictates of international legality.

The Sahrawi people managed to combine the waging of a total liberation war and the institutional building of the Sahrawi State. From the outset, the Frente POLISARIO has put as its utmost priority the educating and training of Sahrawi people men and women as an indispensible prerequisite for the advancement of our modern liberation mission.

Today the SADR has been recognised by over 80 countries worldwide, and is a founding and full member of the African Union. Together with its neighbours, it seeks to maintain peace and security in the region. Despite the exceptional conditions, the SADR institutions are a reality, where the executive, legislative and judicial bodies perform their functions duly, with a view to improving their performance and creating the optimum conditions for sustaining and advancing the liberation struggle.

The SADR has made a qualitative move in terms of building a Sahrawi modern society; it has attained great achievements in the political, diplomatic, military and social fields as well as in vital domains such as education, health and the like.

On this auspicious occasion, we would like to applaud the well-deserved standing of Sahrawi women in the Sahrawi State, which reflects the high respect that they enjoy amid the Sahrawi society. Sahrawi women have been playing an active role in all State institutions and functions, and we are determined to promote their standing and contribution based on the guiding principles of the State and the Front, which include freedom, democracy, justice, equality and respect for human and peoples’ rights.

In this context, the Sahrawi State has also paid due attention to the young sector of our society, which has always had its share within the programmes of action adopted by the State. It is no wonder considering the fact that the youth have always been present vigorously in the liberation struggle, and they remain the guarantor of the vitality and tenacity of the revolution. The youth have made significant contributions in all domains of our political and social life. A conspicuous aspect of their contribution is reflected by their massive presence within the ranks of the Sahrawi People’s Liberation Army as well as by their leading role in the Uprising of Independence in the Sahrawi occupied territories, in Southern Morocco and on Moroccan university campuses.

The Sahrawi State is the embodiment of the will of the people, because the people are the guarantor of the liberation struggle waged by the Sahrawi people, under the leadership of the Frente POLISARIO, which is essentially a people’s movement that derives its legitimacy, mandate, strength and continuity from the will of the people. The Sahrawi people are determined to build a modern and democratic State, guided by the principles and ideals cherished by all peoples of the world, which upholds the international and humanitarian laws.

Despite the achievements made so far, we should be aware that the restoring of the full sovereignty of the Sahrawi State over its entire national homeland is the ultimate objective of the Sahrawi people, because any other achievement will remain incomplete until our main objective has been accomplished.

This year, 2011, will be the year in which we will hold the 13th Congress of the Frente POLISARIO. It will be an opportunity for the Sahrawi people, with all their components, to engage in deep discussions and explore all ideas and venues to expedite the attainment of our ultimate national goal.

In addition, the Sahrawi people also face a number of other significant challenges, the first of which is the intensification of the Uprising of Independence. The Sahrawi people were the first to pursue peaceful resistance as a method of struggle, despite the continuous provocations and repression by the Moroccan colonial Government.

At any rate, the prospects are promising and we are well prepared to confront these challenges. Our people have a rich experience in liberation struggle and institutional building and a long history of sacrifices and glories. Today they are more determined than ever to make the necessary sacrifices to attain their national goals under the leadership of their sole and legitimate representative, the Frente POLISARIO.

Ladies and Gentlemen,

The resolutions of the United Nations established the legal status of Western Sahara as the last decolonisation issue in Africa to be settled through the exercise of the right to self-determination, in accordance with the UN Charter and resolutions, in particular resolution 1514 on the Granting of Independence to Colonial Countries and Peoples.

The only agreement between the two parties to the conflict, the Frente POLISARIO and the Moroccan Kingdom, which was approved by the Security Council, is that which provides for the holding of a self-determination referendum for the Sahrawi people. This task is still to be implemented by the United Nations Mission for the Referendum in Western Sahara (MINURSO). However, the Moroccan Government has so far been reluctant to honour its commitments under this agreement.

The direct negotiations between the two parties to the conflict, which aim to enable the Sahrawi people to exercise their right to self-determination, are still stalled owing to the obstructionist positions exhibited by the Moroccan Government. This situation compromises the credibility of the international community and puts at stake the peace efforts. It also increases tension in the region and may lead to incalculable consequences for which the Moroccan Government will be the sole responsible.

In this context, we would like to call on the influential international actors to take immediate measures, including exerting pressure and imposing sanctions on the Moroccan Government, to put an end to this conflict that is still hampering the establishment of peace, stability and integration in the region.

Stability in the Moroccan Kingdom and in the region cannot be guaranteed without the resolution of the conflict in Western Sahara on a fair and transparent basis that promotes democracy and respect for human and peoples’ rights.

Both Sahrawi and Moroccan peoples are victims of the expansionism of the Moroccan Government that persists in curbing democracy and violating human rights. Moreover, we are regrettably victims of the indifference and even complicity of some influential powers in the region. This has only emboldened Morocco to persist in its rejectionist position and its defiance of the dictates of international legality.

In this context, we call on the Spanish Government to assume its responsibilities in Western Sahara, as it is still the administering and legal power in the territory, and to fulfil its obligations regarding the decolonisation of our country and the exercise by our people of their right to self-determination.

We also call on the French Government, the cradle of the universal declaration of human rights, to stop supporting Moroccan expansionism, and to learn from the lessons that have shown that peoples’ rights cannot be ignored indefinitely, as is the case of the right of the Sahrawi people to self-determination.

We moreover call on the United Nations to fulfil its obligations regarding the decolonisation of Western Sahara. We call on it to provide protection for our people in the occupied territories in the face of the repression, kidnapping, detention, and intimidation unleashed against them by the Moroccan occupying authorities.

This should also entail the expanding of the mandate of MINURSO to include the protection, monitoring and reporting on human rights in Western Sahara, and the release of all Sahrawi political detainees and the accounting for over 651 Sahrawi disappeared that are still held by the Moroccan State.

We demand the protection of the natural resources of the Sahrawi people that are being massively plundered by the Moroccan occupying authorities; we call on the European Union to refrain from concluding any agreement with the Moroccan Kingdom that may involve the occupied territories or the territorial waters of Western Sahara.

It is time to eliminate the Moroccan wall and what it represents as a crime against humanity. This wall of 2700 Km. is a strong proof of the Moroccan military occupation, and divides the people and the land of Western Sahara, along which forces of Moroccan army are deployed. They are equipped with high sophisticated weaponry, including million of anti tanks and personal mines, witch are internationally forbidden.

Ladies and Gentlemen,

On this historic day, we would like to pay homage to the Sahrawi People’s Liberation Army, the glory of our people, that have ably fulfilled their tasks and that are still ready to accomplish their sacred mission of liberating our homeland, especially at a time when the SPLA’s ranks have been strengthened by young recruits determined to continue the struggle for independence.

We would also like to salute warmly our people in the occupied territories and in Southern Morocco, and to applaud the heroes and heroines of the peaceful resistance in the context of the Uprising of Independence, which has been a milestone in the peoples’ struggle for freedom, dignity and self-determination.

We pay special tribute to the epic of Gdeim Izik of 8 November 2010, which has marked a turning point in this context, and demonstrated the determination and resourcefulness of the Sahrawi people to create new forms of peaceful and nonviolent resistance against oppression. The Moroccan authorities however retaliated violently and unleashed brutal repression against thousands of defenceless women, men and elderly that were protesting peacefully.

As we commemorate this historic event, we would like to honour the memory of our martyrs, those men and women that sacrificed their lives for our freedom and dignity. We honour the memory of Martyr Mahfoud Ali Beiba, the former Speaker of the Sahrawi National Council (Parliament), that had worked tirelessly and devotedly, since the proclamation of the SADR to his last day, in the service of Sahrawi State and the building and promotion of its institutions.

We also salute over 200 Sahrawi detainees that have been jailed in the aftermath of the Moroccan military attack on Gdeim Izik and the occupied city of La Aaiun. They remain held in Moroccan notorious detention centres where they are subjected to all sorts of torture and inhuman and degrading treatment on account of their public defence of international and humanitarian laws and the peoples’ rights to freedom and self-determination.

We would like to convey our most sincere greetings to the sisterly Algeria and to the Algerian Government, political parties and civil society, under the presidency of H.E. Mr Abdelaziz Bouteflika. Algeria, the land of one million and a half of martyrs, will always remain a symbol of peoples’ struggle for freedom and dignity, and the staunch supporter of decolonisation and peoples’ right to self-determination.

We would also like to express our profound greetings to the sisterly Mauritania, and to reiterate our resolve to strengthen the bonds of fraternity and friendship existing between the two brotherly peoples and the two neighbour-countries.

We would also like to salute warmly our continent of Africa that has supported the struggle of the Sahrawi people for freedom and independence and embraced the Sahrawi Republic as a founding member of the continental organisation. We express our deep appreciation for its steadfast position and its insistence that the freedom of Africa will be incomplete until Western Sahara has been decolonised.

We applaud all components of the international network of solidarity with the Sahrawi people, represented in all continents, which has been accompanying the struggle of the Sahrawi people, and we appreciate its opposition to injustice and its support for freedom, democracy, self-determination and human rights in Western Sahara.

We express our deep appreciation to the peoples of Spain for their noble position that is faithful to the bonds of geography and history binding them with the Sahrawi people, which will be the solid basis for the future relations between the independent Sahrawi State and Spain.

We would also like to salute the Moroccan brotherly people and to assure them that the Sahrawi people are their partner in the struggle for freedom, justice and the respect for human and peoples’ rights and in the common endeavour to build a united Maghreb, based on cooperation, integration, mutual respect and neighbourly relations between its peoples and countries, not on domination and expansionism.

The Great, Heroic Sahrawi People,

As we commemorate the 35th anniversary of the proclamation of the SADR in these liberated parts of our homeland, we are proud of the glories and the great achievements made by our people and of their steadfast determination to attain their freedom and independence. Despite the injustice and the gross violations of human rights and despite the hardships of the refugee and the endurances, our people have set an example for all peoples longing for freedom, dignity and self-determination.

The developments unfolding these days in some parts of the world, which demonstrate the inevitable triumph of the will of the people to freedom and emancipation, strengthen our conviction in our national goals, and the fact that our legitimate resistance will surely be victorious. Let us carry on the march of our people, with all their components, for justice is on our side, and colonialism will be surely defeated, and because the SADR is an irreversible national, regional and international reality.

Overall struggle for attaining sovereignty and full independence!

Magnetogram odbora Državnega zbora za zunanjo politiko (vprašanje ribolovnega sporazuma med EU in Marokom)

2011-02-23T20:04:00.001+01:00

FRANCO JURI: Najprej, jaz imam dve vprašanji ampak zdaj se bom držal samo tistega, ki vsebinsko ustreza temu prvemu sklopu nato pa se bom javil še enkrat za drugo vprašanje. Seveda mi je žal, obžalujem, da kolega Jerovšek ni podobnega besedila pravočasno pripravil tudi naslovljenega na Moamerja Gadafija, ker bi morda tako seveda rešil zadevo pravočasno in morda danes ne bi bili priča takšnim morijam. No ampak zamudili smo, bog pomagaj.

Moje vprašanje pa je namenjeno nečemu drugemu in sicer severna Afrika, pa ne samo severna Afrika, cel arabski svet doživlja očitno epohalne zgodovinske spremembe. To kar se dogaja je verjetno precej zapleten fenomen, ki stremi po demokraciji. Nedvomno stremi po demokraciji in je potrebno te procese podpirati v zavedanju, da posledice teh turbulenc bodo čutne, bodo prizadele tudi naša gospodarstva, gospodarstva zahoda, ki je v precejšnji meri odvisna od energentov iz tega območja. Ne samo v Egiptu, ne samo v Libiji ampak se val protestov širi tudi proti zahodu. Med ostalimi državami kjer je prišlo tudi do nasilnih protestov je Maroko. V Maroku je bilo po zadnjih podatkih že nekaj mrtvih, verjetno se bodo tudi tam protesti stopnjevali in torej ne gre samo za vprašanje Libije čeprav Libija je država kjer se diktator v bistvu brani na najbolj krut in nasilen način. In zato je prav, da mi s tem besedilom ta naš protest izrazimo čeprav berem, da je ravnokar tudi varnostni svet sprejel podobno stališče, obstajal nasilje v Libiji. Jaz mislim, da gre za blaznost diktatorja, ki se sedaj kaže v ceni svoje razsežnosti ampak to ne pomeni, da se nekaj podobnega lahko zgodi tudi v drugih državah.

Pri Maroku pa seveda bi rad izpostavil vprašanje, ki je bilo aktualno na prejšnji seji, skupni seji obeh odborov, evropske in zunanje političnem, ko smo izpostavil vprašanje zahodne Sahare. Takrat je kolega Vajgl utemeljeno svaril pred nadaljevanjem nasilja in nevarnostjo državljanskih vojn, tudi zunaj tistih držav kjer se ti upori dogajajo in to zahodna Sahara lahko postane grešni kozel oziroma tarča nekega nacionalističnega preusmerjanja protestov v Maroku. Mene zanima kako se je Slovenija, naša vlada opredelila, v kolikor je prišlo v ponedeljek, jaz nimam tega podatka, do glasovanja o tistem znamenitem sporazumu, ki ga podaljšuje Evropska unija z Marokom in je sporen, ker seveda zajema tudi teritorialne vode zahodne Sahare. Me zanima ali smo glasovali za ali smo se vzdržali in s kakšnimi stališči smo pri tem nastopili? Kajti mislim, da je tudi ta del celotne zgodbe ali bomo mi še naprej na takšen klientalističen način služili nekaterim državam kjer se dogajajo te revolucije ali bomo rekli bobu bob in na določeni točki ostali pri načelnosti? Hvala.

DRAGOLJUBA BENČINA: Podaljšanje ribiškega sporazuma med EU in Marokom. To je bilo obravnavano na Svetu za kmetijstvo. Mi temu nismo nasprotovali, ker smo tudi gledali, mi smo imeli tudi tukaj, moram reči mimogrede, da je bil tukaj moj kolega, državni sekretar iz Portugalske, posvetovali smo se tudi s Španijo in še nekaterimi državami in glede na to, da imamo sami ribiče in probleme, mislim da se tudi mi dogovarjamo še glede ribiškega sporazuma oziroma Sobsa s tole komisijo, so nam tam rekli, da bi zelo veliko ribičev iz Evropske unije izgubilo delo trenutno, če se ta sporazum ne bi začasno podaljšal. Smo pa odprti za sugestije za naprej, ko bo ta tema zahodne Sahare, ki je že dolgo let ta traja, prisotna, in se bo verjetno zdaj pojavila, ker predvsem je vezana ne samo na Maroko, ampak tudi na Alžirijo. Saj to gospod Juri ve. Da smo odprti za pobude, kako se v prihodnje tukaj postaviti, ko bo ta tema na dnevnem redu. Jaz sem prepričana, da bo ta valj demokratičnih sprememb zagotovo pljusknil tudi v Alžirijo in neposredno, ker v Alžiriji je največ beguncev iz zahodne Sahare in seveda ima Alžirija velik vpliv na to. zagotovo bo to vprašanje še kako aktualno. Tako da, je pa ta protokol problematičen že dlje časa, če sem jaz dobro obveščena in se vedno samo za krajše obdobje začasno podaljšuje, kolega Marn. To ni, zato ker je vedno tukaj vprašanje zadaj legitimnega stremljenja po neodvisnosti enega dela, ki ga Maroko šteje za svojega in kje je to gibanje že dolgo časa. Hvala lepa. Tukaj bi se jaz ustavila.

MILENKO ZIHERL: Odziv na tole zadevo okrog španske Sahare pa teh ribolovnih zadev. Več momentov je. Torej pri meni je bil predstavnik Polisaria in bom isto povedal kot sem njemu povedal. Trenutno je tam, upravlja s temi vodami, vemo, neopravičeno, okupator Maroko in je on odgovoren za to. In če se sporazum podaljšuje za eno leto, je odgovoren še za eno leto naprej, ker nikakor ne moremo doseči, da bi se našla tam pravična rešitev, bi morda edino v temu sporazumu morali neko dodatno klavzulo, kot so jo zdajle na Hrvaškem okrog razmejitve v Piranskem zalivu, da bo potem, ko bo arbitražni sporazum, torej arbitraža odločila kje je meja, da bodo v tem aktu popravili. Za enkrat je pa po Hrvaških aktih tukaj in tam njihovo ribolovno območje. Po tej analogiji je tudi Maroško neopravičeno ribolovno območje v vodah Sahare. To je prvi del. drugi del pa, recimo da na nek čudežen način dosežemo, da Maroku prepovemo loviti. Ni bilo nikjer predlagane alternative, kdo bo opravljal to področje. Ker je tam treba nek nadzor nad ribištvom, nad obalo, v končni fazi reševalne službe in vse tisto kar spada zraven. Zdaj to izvaja Maroko, in če bi imela alternativo kdo bi v nekem primeru, da dosežemo, da Maroko pač, da se razveljavi ta sporazum, kdo bo tam potem delal red. Ali ni nevarnost ob taki dikciji kot sta vidva predlagala, ali ni potem neka siva lisa in kaj jaz vem, skoraj piratsko stanje na tem področju. Ker se zavedam, če je pogodba podaljšana, je na nek način legitimirana maroška okupacija, vendar v pogodbi bi vnesel tak člen kot ga je vnesla Hrvaška v teh ribolovnih predpisih, da veljajo do takrat ko bo arbitraža določila do kje pač veljajo. In če bodo veljali za malo manj, bodo veljali za malo manj. Če bodo veljali tam kot sedaj, bodo veljali tam kot sedaj.

FRANCO JURI: Jaz moram izraziti določeno začudenje in razočaranje nad dejstvom, da Slovenije je v bistvu podprla nadaljnje korake za podaljšanje sporazuma kljub dejstvu, da bi se lahko vzdržala, tako kot so se vzdržale nekatere druge države članice Evropske unije, če se ne motim Švedska in Danska sta glasovali proti, Finska, Nemčija, Velika Britanija pa so se vzdržale. Razumem, da smo prisluhnili argumentom najbolj zainteresiranim državam, torej Španije, Portugalske, Francije, ker v tistem akvatoriju ne gre toliko za neposredne interese Maroka, ampak gre za neposredne interese teh članic Evropske unije. Oni na veliko ribarijo, plačujejo velike vsote Maroku in po sporazumu naj bi del te vsote tega denarja šel zahodni Sahari, ampak tega ni. Maroko že leta krši to klavzulo, ni nobenih dokazov, da bi nakazali denar zahodni Sahari oziroma jih nakazujejo verjetno lastnemu delu v zahodni Sahari, tistega, ki ga okupirajo, in maroškim državljanom, ki se naselijo tudi v zahodno Saharo zato, da bi prejudicirali izid referenduma. To se mi zdi nedopustno, da Evropska unija sodeluje v tej igri, v tem triku, ki bo na koncu pripeljala dejansko do aneksije, avtomatične aneksije teh delov ozemlja. Zato jaz sem tudi pisal dvakrat zunanjemu ministru, pisal sem predsedniku Vlade in predlagal, da bi se Slovenija pri tem vprašanju vsaj vzdržala in s tem zavarovala tudi načelno stališče do pogodb, ki prejudicirajo meje oziroma status ozemeljske suverenosti. Če ne razumemo vzporednice med temi načeli mednarodnega prava in tudi če ne razumemo škode, ki lahko nastaja ob takšnem soglasju spornim sporazumom, potem se bomo prej ko slej znašli tudi mi pred zadrego in bo težko zagovarjati stvari samo na načelni ravni, bo prevladal interes močnejšega in to se dogaja tudi v Maroku oziroma odnosu Maroka do zahodne Sahare. Zato, da jemljem v vednost to informacijo, s to odločitvijo sam ne soglašam, bom še vztrajal, da se Slovenija angažira nekoliko drugače pri tem vprašanju. Hvala.

DRAGOLJUBA BENČINA: Kar se tiče zahodne Sahare in tega sporazuma. Zdaj, če bi mi želeli pri tem sporazumu, ki se bo spet obnavljal ali dati kakšne predloge imamo dovolj časa, po navadi se to najavi 6 mesecev prej. Zdaj tisti, ki so se vzdržali, je tako kot bi bili za, ker mehanizem tako poteka. Ne moremo pa govoriti o kakšni kršitvi suverenosti, ker ta država ni priznana mednarodnopravno in ne gre za ozemlje te države, ampak vemo, da tam poteka osvobodilno gibanje vse od leta 1972, ko se je ta proces tam začel, ampak v Maroku seveda, saj vemo. Jaz mislim, da je zadeva zelo zapletena in da se rešuje tudi preko poslanca Združenih narodov. Od leta 2007 imamo tudi resolucijo varnostnega sveta, kjer Christopher Ross je zadolžen za to območje in poskuša reševati, kolega Juri, vi ste tudi sprejel državno sekretarko iz Maroka, seveda oni imajo čisto drugo zgodbo, kar pomeni, da je zadeva zapletena. Jaz ne me mislim, da zardi tega, ker je zapletena mi ne smemo biti proaktivni ali se drugače postaviti. Predvidevam pa, da je naše pristojno ministrstvo, ki ima čez tudi ribištvo, da se je tokrat odločilo tako, ker predvidevam tudi da je bila ta vaša pobuda malo pozna, ampak jo pa bomo vsekakor zabeležili in smo pripravljeni v prihodnosti, ko se bo še razpravljalo o teh sporazumih z Marokom ali pa da se glede statusa zahodne Sahare v prihodnosti, kot sem rekla, ker se bo gotovo tudi Alžirija vključila v to, ki ima tudi velik vpliv. Jaz mislim, da imata Maroko in Alžirija oba enako močan vpliv. Maroko je pa bolj zainteresiran, ker je to na njegovem teritoriju. Ta sporazum pa žal ne omenja, gospod Ziherl, da so to obale zahodne Sahare, pač pa jih še vedno smatra za obale Maroka. Tako, da je tukaj težko poseči v to. Lahko bi pa mi predlagali spremembo tega sporazuma, to pa se strinjam. Imamo pa mi s to komisijo za ribištvo, kot veste, zdaj druge zadeve, ki jih ne bi tukaj pripovedovala, ker je javna seja in zato predvidevam, da so se naši pristojni tako odločili. Jaz mislim, da sem odgovorila na vsa vprašanja. Hvala lepa.

2011-02-23T07:18:00.002+01:00

Magnetogram Odbora Državnega zbora za zadeve Evropske Unije (vprašanje ribolovnega sporazuma med EU in Marokom)

2011-02-18T12:00:00.001+01:00

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Hvala. Bi dali besedo še gospodu Vajglu.

IVO VAJGL: Jaz bi govoril o tisti točki, ki je državna sekretarka ni omenila, namreč ribiški sporazum. Ker vem da bo, pod točko Razno najbrž ta stvar na dnevnem redu in ne bi hotel ponavljati tisto kar sem prej govoril o tem kaj politično pomeni ta sporazum, kaj zunanje politično pomeni ta sporazum in da je nasprotovanje podaljšanju tega sporazuma mora biti en del neke načelne in konsistentne politike zunanje, Slovenije, našega stališča v Svetu, to nasprotovanje bodo na seji sveta izrazili tudi predstavniki številnih držav v kateri družbi je dobro da smo, Švedske, Danske, jaz imam tukaj seznam držav. Zelo veliko bo in zelo tesna bo odločitev o temu vprašanju.

Jaz sem prebral stališče, ki je danes objavljeno v Dnevniku. Danes je v Dnevniku objavljeno stališče Slovenije, poglejte če je Wikileaks to dal ven ali kdo drugi ampak je objavljeno in seveda takšno stališče je to en takšen, bi rekel minimalizem, ne smem reči kaj drugega. Je tako eno, recimo temu korektno stališče je pa popolnoma a-politično stališče. In jaz plediram, dajem recimo en konstruktiven predlog zato, da Slovenija ne bi nasprotovala zaradi razlogov, ki jih poznam, da se ne bi izpostavila z glasovanjem proti ampak predlagam, da se Slovenija vzdrži ob temu vprašanju. Drugi bodo, ki so bolj načelni od nas bodo glasovali proti ampak, če se bomo mi pa vsaj vzdržali bomo naredili dobro stvar, ker glas vzdrževanja ni glas za. In to resnično predlagam, naj bo stališče tega odbora in naše delegacije tam. Jaz razumem, da imamo neke svoje bojazni in interese in tako naprej, govori se o tem, da se nočemo zameriti eni ali drugi ali tretji državi ampak poslušajte, na tem ne temelji neka dobra politika na temu svetu, da bomo gledali komu se bomo zamerili, komu se ne bomo zamerili. Bodimo v družbi načelnih, dobrih držav. Tako kot smo bili o vprašanju Woltstonovega(?) report-a, kot vidim zdaj tudi zunanje ministrstvo ta pobuda o .../Nerazumljivo./... Dajmo, hodimo po tej poti naprej, to ima politično dimenzijo razen te čisto, bi rekel, ki jo kmetijsko ministrstvo zavzema in ki jo jaz razumem. Odbor mora pomagati v situaciji, ker se za to priložnost ponudi, (nadaljevanje) ravnati politično in načelno. Zato predlagam, da se vzdrži pri tej točki, ki je še ni na dnevnem redu ampak to jaz vem zakaj je ni na dnevnem redu, zato da bi se tako izpod žita ta stvar pripeljala skozi. Zaradi tega ni na dnevnem redu. Bo pa obravnavana.

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Ampak tudi če bo, gospod Vajgl vi računate, da bo potrebno že sprejeti neko dokončno odločitev v zvezi s tem?

IVO VAJGL: Če bo na svetu to in bo, zato ker ribiški sporazum, njegova veljavnost se izteče 19. februarja in zdaj gre za podaljševanje tega sporazuma in seveda maroška vlada je bila dolžna, komisija jo je pozvala že pred več meseci, da predloži poročilo o tem, da se sredstva, ki jih dobivajo Maroko na osnovi tega sporazuma, da se trošijo v korist lokalnega prebivalstva, .../Nerazumljivo./... In do današnjega dne evropski parlament ni dobil nobene, niti slovenska vlada niti katera koli druga, tega poročila, ki bi potrjevalo to pomemben princip. In, če se ta sklep zdaj ne sprejme, da se obnovi potem se pa bo vsaj ta stvar morala razčistiti, da če se že se najde večina, ki bo kljub temu podprla podaljšanje tega sporazuma, da bo vsaj od tega nekaj imelo nekaj tudi lokalno prebivalstvo .../Nerazumljivo./... Kar se zdaj ne dogaja, zdaj je to vse tako kot je rekel kolega Petan, raznorazni koncerni, multinacionalke in tako naprej.

Tako da načelno stališče je vzdržati se, če si že ne upamo biti proti.

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Hvala lepa. Gospod Franco Juri.

FRANCO JURI: Očitno se lahko zgodi to kar je kolega Ivo napovedal, da se pod razno sprejme odločitev, ki bo prikazana zgolj kot tehnična odločitev, podaljšanje sporazuma ampak za to odločitvijo stoji veliko politično vprašanje. In tega se moramo zavedati zato morda je poskus, da bi, to je .../Nerazumljivo./... evropska komisija, spravila stvari po hitrem postopku. In če se to zgodi jaz mislim, da mora biti Slovenija zelo pozorna. Bi želel posredovati tudi ostalim kolegom samo informacijo o tem, da se je mudila v Ljubljani pred tremi tedni maroška delegacija na čelu katere je bila državna sekretarka, ki je želela govoriti z menoj. In sem jo sprejel, sva se sestala, to se je zgodilo po tem, ko sem pisal zunanjemu ministru Žbogarju in ga pozval, naj nikakor Slovenija ne podpre tega sporazuma kajti, poglejte, gre za eno načelno vprašanje, ki zadeva posredno tudi Slovenijo. Gre za prejudic, prejudiciranje meje v fazi pogajanj o tem kako se bo uredil status zahodne Sahare, ta pogajanja so v teku, imajo dokumentacijo, podlago Združenih narodov. In v teh pogajanjih se ta sporazum pojavlja kot način prejudiciranja nečesa. Mi poznamo, vemo točno kaj to pomeni in jaz sem državni sekretarki obrazložil, da Slovenja je še posebno občutljiva na ta vprašanja in nad tem se ne gre kar tako igrati. Točno vemo za kaj gre, dve močni članici Evropske unije sta zelo zainteresirani za ta sporazum, kajti lahko ribarijo v tistih vodah, to je Španija in Francija, še posebej, mislim tudi Portugalska delno. Ampak dejstvo je, da se to ne more zgoditi na račun in v škodo zahodnim Saharcem.

Tako da sva se pogovarjala z državno sekretarko eno uro, seveda ona mi je skušala dopovedati, da gre za banditsko državo, neobstoječo državo, skratka, to so znana stališča Maroka. Ampak prav zaradi tega jaz mislim, da je prav, da naš odbor zavzame eno jasno stališče do tega, jaz bi bil bolj temu naklonjen, da glasuje proti Slovenija. Ampak dejansko, če se bo to improviziralo in ne bo vedelo kako se ravnati, že vzdržani glas je dobro sporočilo. Ampak vsekakor ne tega podpreti. Hvala lepa.

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Hvala lepa. Gospod Vajgl je še nekaj prej pozabil povedati.

IVO VAJGL: Jaz bi rad dal še eno informacijo, ki je prej nekako namenoma nisem hotel dati zato, ker ni uradno to potrjeno ampak jaz imam tukaj seznam kako se pričakuje, kdo bo glasoval proti oziroma se še vzdrževal. Pričakuje se, da bo to naredila Švedska, ki ima deset glasov, da bo to naredila Danska, ki jih ima sedem, da bo to naredila Finska, ki jih ima sedem, da bo to naredila Nemčija, ki jih ima devetindvajset, Velika Britanija z devetindvajsetimi, Nizozemska s trinajstimi, Avstrija z desetimi, Slovenija štiri, nas štejejo že v grupo načelnih držav, ki tega ne bo podprla in Estonija štiri. Potrebnih bo enaindevetdeset glasov zato, da se podaljša ta ribiški sporazum. In to poudarjam, da so neuradni podatki, to so podatki, ki jih neka politična ocena v Evropskem parlamentu, parlamentarcev, ki so angažirani nad tem. Nobene nevarnosti ni, da se bo Slovenija izpostavila in ostala sama, če se bodisi vzdrži ali bodisi glasuje proti.

Zato bodimo tako en košček načelnosti pa se vsaj vzdržimo, no.

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Hvala lepa gospod Vajgl. Besedo ima gospod Barovič.

BOGDAN BAROVIČ: Hvala lepa.

O vsebini je gospod Vajgl že prej govoril, tudi sam sem povedal stališče in ne bom tudi že zaradi časovne stiske ampak veste kaj je tisto kar me skrbi po desetih letih članstva v temu odboru... Mi imamo en zakon o sodelovanju med Vlado in državnim zborom, pa nič slabega ne mislim tokrat ne o Vladi ne o Državnemu zboru, po katerem je Vlada dolžna seznaniti ta odbor in Državni zbor posledično s svojimi odločitvami in sklepi ali predlogi, ki jih zastopa na različnih nivojih zasedanja organov Evropske unije. In v temu primeru, gospod Vajgl, sem vam še posebej hvaležen zato, da zvemo da najbrž že to ni edina stvar, ki se zna zgoditi, ne bomo prejudicirali zadevo kar tako izpod, brez da mi vemo, brez da Vlada nam predstavi vsebino, brez da nam Vlada pove svoje stališče in mogoče tudi brez, da bomo, v temu primeru verjetno bomo ampak mogoče smo tudi že kdaj doživeli, da smo bili tudi brez že stališča, ki ga je Vlada dala mimo našega vedenja. Če ni kolateralne škode, če ni škode za državo Republiko Slovenijo in za širše območje bo človek rekel, požrem tako kot ste vi rekli, pa bodimo načelni vsaj z vzdržanim glasom ne pa z glasom proti. Jaz o tem ne morem odločati, ker vsebin ne poznam, mislim pa da je to eno opozorilo in jaz ga izrekam javno, na temu mestu, na seji odbora za evropske zadeve, da želimo v temu Državnemu zboru dosledno izpolnjevati Zakon o sodelovanju med Vlado in Državnim zborom in da želimo in hočemo biti obveščeni o vsem kar se dogaja, pa naj si bo še tako nepomembno ali pomembno. Ker če enkrat ena kapljica uide naredi takšno luknjo, da potem uideta dve in potem uide liter. Kar pomeni, da so lahko številne takšne vsebine, ki so sporne, o katerih ogromno veste drugi, mi manj, zgodijo. Kar pa je, kot ste omenili dolgoročno posledično lahko v škodo državi Republiki Sloveniji.

Še enkrat pravim, vsebinsko se ne morem opredeljevati, nimam stališč, podprl bom vaš predlog, da še država vzdrži. Dajem pa javno opozorilo za zapis na magnetogram, da želimo vedeti, pa tudi če se zgodi da Vlada kar dvomim, da vlada ne ve ali ne bi vedela, da se lahko pod razno pojavi izpod tepiha kakšna vsebina. Pa tudi če se to zgodi se mi zdi vsaj toliko fer in vredno, da takoj po tistem vsekakor pa bi bilo prav, da nekdo, spoštovani kolega iz evropskega parlamenta, tudi Evropski parlament opozori, da se na takšen način, glede na to da smo države, ki imamo ta zakon pač ne more odločati. Ne glede na to kako nepomembna je vsebina! Torej Evropa ne more pod točko Razno odločati ali sprejemati neke sklepe kar tako, da recimo Danska, Finska, Slovenija, ki ima ta zakon, na svojih sejah ne izmenja stališč in jih ne da. To ne gre in prosim tudi obratno, tudi z zapisom za magnetogram, da kolegice in kolegi v Evropskem parlamentu, tam kjer je možno, tudi vzpostavijo to stališče, da kar tako pod točko razno raznih sklepov in odločitev ne gre sprejemati, že zaradi tega ker smo članica evropske unije in imamo svoj zakon. Hvala lepa.

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Hvala lepa. Zdaj predlagam gospa Strniša, če lahko vi... Se je že kdo od članov odbora javil? Ne. Torej, če lahko vi odgovorite na ta vprašanja? Izvolite.

MAG. TANJA STRNIŠA: Hvala lepa za besedo.

Kar se pa tiče razprave o v bistvu o ribiškem sporazumu, ki ga ima evropska unija z Marokom bi pa želela uvodoma najprej povedati ali pa najprej izraziti zadovoljstvo, da je tudi evropski poslanec na naši seji in da lahko razpravljamo stališča tudi z evropskimi poslanci, to se mi zdi zelo pozitivno. In tudi upam, da bomo v nadaljevanju, ko se bomo pogajali o skupni kmetijski in ribiški politiki imeli še večkrat možnost tudi z evropskimi poslanci dobro sodelovati.

Kar se tiče same obravnave te točke bi mogoče želela najprej proceduralno pojasniti, da gre za odločanje o tem da se komisiji da mandat, da se pogaja za podaljšanje protokola h temu sporazumu, ker namreč ribiški sporazum je sklenjen za nedoločen čas nima omejitve pač pa protokol k temu sporazumu, ki določa pravice, se pravi evropskih ribičev za lovljenje v teritorialnih vodah Maroka in pa finančne kompenzacije... .../Oglašanje iz klopi./... ki vključujejo tudi teritorialne vode zahodne Sahare, se strinjam.

Torej zdaj je govora o temu protokolu, ki pa je bil sklenjen za štiri leta, ki kot ste povedali pravilno se izteče konec februarja in ki naj bi se podaljšal zdaj za eno leto. Torej gre za samo sklepe o mandatu, ki se da komisiji ne pa še za sam sklep, ki bi ta protokol potrdil. To se mi zdi mogoče na začetku dobro pojasniti. Pomembno je vedeti še to, da je bilo danes na .../nerazumljivo./... je bilo že glasovanje o temu. Zdaj, kot sem seznanjena še čisto neuradno, neformalno naj bi bil sporazum oziroma naj bi komisija dobila kvalificirano večino za pogajanja. Na dnevnem redu sveta pa še ni, ker glede na to, če to drži, da je dobila komisija v bistvu kvalificirano večino to čisto postopkovno pomeni, da bo kot točka A ta točka A dana na dnevni red enega od svetov. Bodisi, da bo to svet za kmetijstvo, ki zadeva v ponedeljek, lahko da bo pa tudi svet za pravosodje in notranje zadeve, ker svet tako funkcionira, da točka, ki je sprejeta na .../Nerazumljivo./... gre pod točko A.

Zdaj, jaz sem vam vsekakor hvaležna tudi za to razpravo oziroma ta politični vodik tega sporazuma, ki je bil tukaj vzpostavljen namreč EU sklepa nešteto ribiških sporazumov z nešteto tretjimi državami in ta je eden od njih. Tako da zagotovo je dobro poznati politične vidike teh sporazumov. In kot je tudi poslanec Barovič vzpostavil je čisto razumljivo, da pri vseh sporazumih, ki imajo tudi politični vidik je sigurno mnenje državnega zbora zelo pomembno. Mi smo že, za naše področje kmetijstva in ribištva vas lahko seznanim, da smo vse sporazume ki jih EU na novo sklepa, mednarodne sporazume, bodisi ribiške, bodisi kmetijske, če so sklepani na novo se po tem, ko se stališča do sporazuma sprejmejo na vladi da tudi v Državni zbor. Spomnimo se, da smo imeli že tako stališča o kakavu recimo na prejšnji seji. Kot rečeno se pa tukaj sklepa o mandatu, ne še o samem sporazumu, to je ta čisto formalni vidik.

Kar se tiče samega sporazuma bi pa želela povedati samo to, stališče Slovenije je tukaj bilo čisto jasno, Slovenija je podprla predlog, da se komisiji da mandat zato, da se pogaja za podaljšanje še za eno leto. Vendar je tukaj jasno opozorila, da so ta pogajanja transparentna in predvsem, da komisija zelo natančno preveri ali Maroko izpolnjuje mednarodne obveznosti, ki iz tega protokola izhajajo. Namreč sestavni del protokola je tudi to, da mora del sredstev, ker ta sporazum je v bistvu proti plačen, zato da lahko ribiči iz EU lovijo v teh vodah dobi maroška vlada finančna sredstva. In ta sredstva morajo biti namenjena v bistvu za infrastrukturo in za pomoč v bistvu lokalnemu prebivalstvu, vsemu. Se pravi tudi temu, ki pripada zahodni Sahari in Evropska komisija je zahtevala, da je poročilo pripravljeno po regijah. Maroška vlada, čeprav se je komisija začela pogajati že v začetku lanskega leta je v bistvu komisijo seznanila s tem zelo pozno. Kot imamo informacije je komisija dobila to poročilo ali pa te informacije od Vlade šele decembra lani.

In jaz se strinjam, da je potrebno dati komisiji resno opozorilo, da bi te podatke, da bi morala biti trša v odnosu do maroške vlade v temu smislu, da bi ti podatki bili v bistvu znani vsem kar bi tudi olajšalo konec koncev odločanje. To je ta vidik, ki mislim da ga je vredno izpostaviti in v bistvu, če je mnenje državnega zbora takšno oziroma, če se poslanci strinjajo s tem se absolutno lahko mi zavežemo, da bomo pri tem, ko se bodo pa iskale v prihodnjem letu trajne rešitve oziroma rešitve za naslednji protokol, da se absolutno tudi ta politični vidik zelo upošteva. Zdaj zakaj pa seveda bi bilo pa zelo problematično, da se ta protokol kar ustavi, potrebno je le imeti v uvidu z našega vidika seveda tudi te ribiče, ki so od tega ribolova odvisni in mi menimo, daje to prehodno obdobje v katerem je potrebno ne onemogočiti ribičem, da tam lovijo ampak absolutno pa doseči, da maroška vlada spoštuje te zaveze in da sorazmeren del sredstev, ki jih za ta namen dobi, nameni dejansko temu prebivalstvu zahodne Sahare.

Toliko, to bi bilo moje stališče, jaz bom vsekakor tudi to razpravo in ta razmišljanja poslancev prenesla tudi ministru, ki se bo udeležil sveta v kolikor bo o temu na svetu tudi glasovanje in razprava.

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Hvala lepa. Jaz bi samo vprašala, zdaj rekli ste, da na Koreperiju(?) danes ta komisija že dobila mandat. Ali je to potem že končna odločitev ali je to kar je danes obravnaval in sklenil Koreper(?) vendarle potrebno nekje še verificirati.

MAG. TANJA STRNIŠA: Formalno seveda to potrdi svet kot točko A o čemer... /Medsebojno pogovarjanje./... Formalno se glasuje v paketu o vseh točkah A na vsakem svetu, katerem koli, je cela skupina točk o katerih je že bila dosežena potrebna večina na Koreperju(?). Ta seznam točk je zelo dolg in so točke z različnih področij. Običajno potem, ko je ena odločitev sprejeta na Koreperju(?) gre na prvi naslednji svet kot pod točko A na glasovanje. Kar seveda pa ne pomeni, da zelo redko se to zgodi, se pa zgodi, da se posamezne države članice lahko kljub temu pri tej točki oglasijo in povedo svoje mnenje, bodisi da obrazložijo svoje mnenje ali pa da celo povedo, da bodo za določen predlog glasovale, ne bodo podprle.

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Dobro. Želi še kdo besedo?

MAG. TANJA STRNIŠA: Še trenutek... Je pa običajno tako, da države članice v bistvu ponovijo glasovanje s Koreperja(?).

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Gospod Vajgl, prosim.

IVO VAJGL: Saj v tem je ravno problem, jaz mislim da nihče ni imel pooblastila, da na Koreperju(?) brez te razprave, ki smo jo danes opravili tukaj zavzame stališče, da podpira podaljšanje tega sporazuma. Mislim, da je to neko opurtinistično stališče, ki ne vodi računa o nečem zaradi česar sedimo v parlamentu, zaradi česa so nas ljudje izvolili. Da smo tudi za pravico, za pravičnost za načelnost in, da za državo kjer bomo pravzaprav tu in tam ponosni na to ker je nastopila načelno. Vi ste rekli, da je bila danes dosežena večina v Koreperju(?). Jaz sem prebral tukaj nekaj številk, vi ne veste kakšno je bilo razmerje na Koreperju(?), veste? Dovolite, da dokončam misel potem, namreč to razmerje na Koreperju(?) najbrž potrjuje to o čemer govorim, da je to zelo sporno vprašanje, da je zelo veliko držav, ki mislijo, da tukaj ni "business as usual", podaljševanje tega sporazuma ampak, da ima zelo široke politične implikacije ta odločitev. In zaradi tega so nekatere države danes na Koreperju(?) to tudi izrazile.

Zdaj, jaz ne vem, niti to kar vi veste ne vem, katere države so bile vem pa, da smo v evropskem parlamentu zelo široko aktivnost vodili okoli tega da so mi švedski kolegi recimo zagotovili, objavili so posebno pismo, javno, švedski vladi da ne sme podpreti tega in tudi iz drugih držav. tak oda lahko se zgodi, da je bila neka večina za neko slabo stvar ampak, a moramo mi biti del takšne večine, ki je za slabo stvar ali smo lahko mi načelni pa rečemo, mi pa nismo za to, mi tega ne podpiramo. Tudi s tem, da se vzdržimo glasovanja, dajmo biti proti, dajmo se vzdržati ampak dajmo neko znamenje, da razmišljamo s svojo glavo, da imamo stališče tudi do širšega problema.

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Jaz bi vmes predlagala pa potem se je še gospod Petan prijavil k besedi... Vmes bi predlagala, da bi zdaj, kako je Koreper(?) glasoval, kakšna pooblastila je imel naš predstavnik tam ali se je držal tega kar je po ustaljeni praksi nekako uveljavljeno, tisti sporazumi, ki so sprejeti veljajo potem, brez problemov se včasih to podaljša in tako naprej. Ampak od tiste točke, ko je Koreper(?) sprejel ta sklep do tega ko bo zasedal svet pa vendarle so nastopile neke nove okoliščine, ki izhajajo iz teh opozoril o katerih danes tukaj govorimo. In zato bi morda razmišljali o tej smeri, da državna sekretarka bo seveda seznanila Ministra za kmetijstvo, ki bo vodja delegacije na temu svetu, ki pa se mora najbrž že predhodno posvetovati tudi s tistimi ministrstvi, zlasti z zunanjim ministrstvom, ki pa poznajo bolj natančno te politične vidike, mednarodno politične vidike določenega problema in tega sporazuma konkretno, oziroma tega morebitnega podaljšanja tega protokola. Tako da bi morda mi, ko bomo sprejeli ta temeljni sklep, kjer najbrž že podpiramo ta izhodišča za delo naše delegacije, da bi pa vendarle še dodatno opozorili na ta moment, kjer naj bi bil minister še posebej pozoren in pridobil neke širše informacije o tej zadevi. Lahko dodamo tudi, da predlagamo, da se vsaj naša delegacija vzdrži, mi to predlagamo, kaj... .../Oglašanje iz klopi./... Če bi bilo potrebno že dokončno odločiti o tej stvari. To lahko predlagamo zdaj kako se bo pa to dejansko izpeljalo... Želite na to?

MAG. TANJA STRNIŠA: Če dovolite, jaz bi rada samo še nekaj poudarila, ker mogoče nisem bila dosti jasna; ne vem ali sem dovolj poudarila tudi ekonomski vidik, v resnici če se zdaj komisiji ne da mandat, da se pogaja o podaljšanju tega protokola bi pomenilo, da bi ta protokol nehal veljati. To pomeni, da ribiči ne morejo loviti in da bi mi tistim ribičem, ki so bili na nek način odvisni ali pa ki jim je to pomenilo dohodek v bistvu čez noč odrezal dohodka. In jaz bi prosila, da poslanci presodite tudi o temu vidiku, ki smo ga, ko smo na vladi sprejemali to stališče pa imeli tudi v uvidu, gre vendarle za mediteranski bazen in gre za ribiče ali pa za področje, ki ga pokriva mediteranska uredba. Slovensko ribištvo ima zaradi te narave priobalnega ribolova veliko specifik, ki jih mi pa že pri prejšnjem sprejemanju uredbe, da smo mi dosegali pri drugih ribiških velesilah posluh za neke specifike zato, da lahko v bistvu pod tem režimom skupne ribiške politike lahko preživimo s temi sto sedemnajstimi ribiči kolikor jih imamo.

V bistvu rabimo vedno imeti zelo veliko mero posluha s strani Špancev, Italijanov, Grkov, z vseh... Ampak če omenim vsaj tiste države, ki jih mogoče bolj tangira tudi konkreten sporazum. In jaz bi prosila, da se tudi s tega vidika tehta ne glede na to, da se absolutno strinjam s tem zunanje-političnim vidikom, ki se mi zdi da ga je vredno ves čas izpostavljati in zahtevati. Ampak vendarle na drugi strani moramo tehtati tudi to, da v bistvu bomo, ne vem čez nekaj mesecev, se pravi julija, ko bomo imeli novo skupno ribiško politiko na mizi se mora s temi državami, ki imajo interes oziroma, ki so zainteresirani pri mediteranski uredbi najti skupni jezik in posluh za ekonomske težave našega ribištva. In ali je res, jaz bi prosila, da se tudi ta vidik pretehta ali je res, če bi recimo, če bi bil naš glas odločilen, zdaj če moje informacije držijo ne bi bil naš glas odločilen ampak če bi, v kakšno situacijo potem spravimo vendarle svoje ribištvo?

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: No, tisti prvi moment o katerem ste govorili, da je od tega protokola odvisno veliko število ribičev, ta skrb je najbrž že tudi pred drugimi delegacijami, drugih držav. Najbrž že nismo edini, ki smo zaradi tega zaskrbljeni ampak vam dajem prav, ko ste na to opozorili, ker je to pomemben element.

No, jaz bi predlagala, da vendarle še gospod Petan dobi besedo, ker še ni razpravljal potem pa spet gospod Juri.

RUDOLF PETAN: Hvala za besedo.

Torej, jaz v temu primeru podpiram mnenje Vlade pa tudi tisti predlog gospa predsednica, ko ste ga vi dali, da naj pa pogajalci upoštevajo tudi to razpravo.

Poglejte, Zahodna Sahara nima statusa države, dobro lahko ima neko regijo ali kakor koli se nekako upošteva ampak nima statusa. Zato zdaj verjetno Maroko ima neko, ne vem, neko vlogo, da ima jurisdikcijo nad tem območjem. To je zelo dolg pas morja priobalni pas seveda temu primerno tudi morje in zdaj, če kdor koli želi loviti v temu območju izven tistega, ki imam jurisdikcijo, to je Maroko, mora verjetno kakšno koncesijo plačati. Če Maroko ne bi imel več te jurisdikcije, to se pravi se ne bi dalo podaljšati te pogodbe potem bi bilo, ker ni država še zahodna Sahara bi to bilo nekako prosto območje. Tisti, ki pride ali pa tisti, ki je močnejši bo tam lovil. Ne misliti, da če tega protokola ne bomo podaljšali da tam nihče ne bo lovil. To ni res, samo je vprašanje za kakšno ceno ali bo bolj poceni ali pa bolj drago. Če velja neko uradno območje bom jaz rekel, tako kot je zdaj in če se podaljša potem nihče ne more vdreti v tiste teritorialne vode Maroka, To je dejstvo razen, če je dogovor pa mora nekdo plačati. Če pa tega ni, bo pa to območje, ker zahodna Sahara ni država bo tam prosto lovno območje in bodo vsi delali kar bodo hoteli. Jaz to tako vidim, ne trdim, da imam edini prav ampak potrebno je tako upoštevati. Če bi bila to država potem je nekaj drugega, potem sploh Maroko ne bi imel nič s tem in se ne bi Evropska unija pogajala ali pa, ne vem sklepala sporazume z Marokom. To se pravi, zdaj gre za to ali je to stanje neko območje, ki tako ima neko kontrolo ali pa je to brez kontrole, ker zahodna Sahara nima, zahodna Sahara, če ima .../Nerazumljivo./... ne vem, ima lahko vojsko nima pa infrastrukture za to, ribe se bodo pa vedno lovile. In kdor je tukaj najmočnejši, jaz zdaj ne bi špekuliral.

Jaz vidim to zadevo v tej luči, ker je ribolovno območje, to je hrana, to je strateška zadeva in tam je, jaz mislim da je veliko rib, drugače se ne bi o tem pogovarjali, je zato interesantno. Da pa bo tam nekdo lovil je pa dejstvo zdaj je samo vprašanje ali bo moral koga vprašati, komu dati kakšno dajatev ali pa bo tam prosti lov. Zdaj pa prosi lov na odprtem morju imamo že izkušenj kaj to pomeni, kako nekoga disciplinirati, da ne bo o teh mednarodnih vodah lovil več kite ali pa kaj podobnega. O tem se tudi veliko pogovarjamo in če je mednarodno morje tam, dobro, kako Green peace gre tja pa malo zadeve zakomplicira drugače pa prosto lovijo. In tukaj lahko nastane takšno prosto območje... Jaz tako vidim, ne trdim, da imam prav ampak jaz vidim zadevo tudi v takšni luči. Zato v temu primeru podpiram mnenje Vlade, zato ker bolje rešitve očitno niso našli, da bi tako nekdo tisto nadziral. Tako pač je, dokler zahodna Sahara ne bo dobila status države pa bodo imeli vsi svoje inštitucije lahko in bodo lahko rekli, zdaj pa je nekdo vdrl z ribiškimi ladjami v naše teritorialne vode. Dokler pa to ni je pa to tako, tako. Zdaj je pa... Žal je Maroko tisti, ki neki red vseeno vzdržuje. Ali je to pošteno ali ne, v to ne bom zahajal, ker tudi ne trdim, da je pošteno to, da Zahodna Sahara še ni država ampak v temu trenutku je zadeva takšna. Hvala.

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Hvala lepa gospod Petan. Poglejte, jaz bi samo rada na to opozorila, mi smo o tej zadevi izvedeli pravzaprav danes. In člani odbora imamo premalo informacij in nismo se imeli priložnosti s tem pobliže seznaniti oziroma se poglobiti v to materijo in zato danes tudi težko sprejmemo oziroma ne moremo sprejeti kakršnega koli zavezujočega sklepa. Mi lahko opozorimo na ta problem, predlagamo ministru za kmetijstvo, da se še z drugimi resorji posvetuje, ki so pomembni v temu pogledu da bo sam vedel ali ravna prav ali ne. Še na dnevnem redu ni kar se nas tiče, ta problematika, tako da tudi zaradi tega se nismo mogli mi kot člani odbora, kot odbor, s tem pobliže seznaniti. So pa ta opozorila vsekakor na mestu, sploh pa ob dejstvu, če držijo te informacije, ki jih je gospod Vajgl tukaj navedel, katere države imajo tovrstne pomisleke, ki so jih že tudi izrazile in tudi napovedale, da mi tudi o temu kontekstu poskušamo razmišljati in da tudi naš odbor dodatno opozori ministra oziroma našo delegacijo, ki se bo udeležila zasedanja tega sveta. Ne bi pa želela, da bi mi danes zavzeli kakršni koli zelo trden, zavezujoč sklep zaradi tega, ker mislim da enostavno nismo v stanju, da bi to lahko odgovorno naredili. Opozorila pa vsekakor so očitno na mestu. Če ste za to, da bi nekako v tej smeri to stvar zaključili... Prosim, gospod Vajgl.

IVO VAJGL: Mislim, jaz nočem iti z glavo skozi zid in očitno je nekje v evropskem parlamentu nekaj več informacij in nekaj več, bom rekel neke svobode, manj pogojevanja, da se razumemo. Vi govorite o nekih implikacijah, ki bi jih lahko takšno ali drugačno stališče imelo za interese naše neke gospodarske veje ali pa naše države in tako naprej.

Zdaj, ta povzetek, ki ga je dala predsednica je najbrž najbližje nekemu minimumu, ki bi se ga dalo tukaj izvleči. Nekaj kar je pa bližje optimumu pa bi bilo to, da mora naš predstavnik, to bo minister za kmetijstvo, biti oborožen z nekim zunanje političnem stališčem, z enim stališčem Republike Slovenije, ki ga mora tam povedati, o tem kaj ta ribiški sporazum... Nima prav seveda gospod Petan seveda, ki misli, da je tista, če ne bi bilo okupatorjev maroških bi bilo to, ker to so ene divje vode, ki pripadajo vsakomur... Ni res, to področje je natančno definirano v skladu z mednarodnim pravom in se imenuje "Territory definite as nonself governing territory by United Nations"(?) in pravica, ki jo ima Maroko izvira samo iz mandata, ki ga je dobil s sklepom varnostnega sveta, da mora izvesti referendum in ga ne izvaja. Zato, ker se "fučka" Francozom in vsem ostalim, ki tam ribe lovijo in seveda ropajo fosfate in tako naprej. Ampak to ni teritorij, ki ni nič, to ni vakuum. To je teritorij, ki je po mednarodnem pravu definiran kot "nonself government territory". Ampak to je bilo mišljeno, da bo samo kratek čas, ker potem bo prišel referendum in takrat se bo odločilo ljudstvo ali je to samostojna država ali ni. Predvsem pa ni nobenega dvoma o tem kako se bo ljudstvo odločilo, tako kot se je slovensko ljudstvo odločilo. To bo neodvisna država v tistem momentu, ko bo referendum konzumiran.

Zdaj, jaz tukaj več ne bi hotel težiti in očitno je moj predlog, da se glasuje proti podaljševanju tega mandata trči na stališče Vlade, ki ga izražate tudi vi. Jaz se s tem stališčem Vlade seveda ne strinjam in se bom še vedno ne strinjal. In malo me bo sram tudi v evropskem parlamentu, da se Slovenija ne zna postaviti načelno v teh odnosih do tega problema. Drugače pa no najbrž je ta tisti sklep ki...

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Ja, gospod Vajgl, jaz bi rekla tako, jaz sem povedala razloge zakaj danes ta odbor ne more sprejeti nekega trdnega sklepa in zavezujočega sklepa tudi za našo delegacijo. Je pa ta seja odprta za javnost in bo narejen tudi magnetogram in predlagam, da se tudi s tem magnetogramom seznani minister, ker on gre v ponedeljek na ta svet. Se pravi mu bo lahko še dostavljen ta magnetogram iz katerega bo lahko prebral vse to na kar ste opozorili vi, gospod Vajgl. In jaz mislim, da tudi po tem, ker kot rečeno je seja odprta za javnost, bo tudi naši delegaciji nerodno, da bi se tam pretvarjala kot da teh opozoril danes v državnemu zboru oziroma v odboru ni bilo izrečenih. Tako da jaz bi tako predlagala, da ne kompliciramo stvari sedaj. Mislim, da se bo tudi minister znal odgovorno oborožiti z informacijami in tudi preveriti še za to stališče pri drugih resorjih.

Gospod Juri je prej želel besedo, ja?

FRANCO JURI: Za magnetogram, tako da bo olajšano delo ministra... Maročani razumejo ta sporazum kot potrditev lastne suverenosti na tistem akvatoriju in mislim da to je tista plat medalje, ki je ne moremo sprejeti. Razumem pa to logično razlago iz ministrstva, da mi tehtamo zdaj med dvema interesoma, načelnim interesom, da ne dovolimo eno takšno zlorabo sporazuma, ki ga podpisuje Evropska unije po eni strani in drugi interes te mediteranske solidarnosti med državami in tukaj so ene močne veteranske države, ki si želijo ta sporazum in ki nam pomagajo pri naših vprašanjih, ko se bo pojavila ribiška politika. Torej, jaz razumem to politiko ampak pri tem menim, da vseeno so politične implikacije prve variante nekritičnega pristopa do tega sporazuma lahko večje, dolgoročno tudi za Slovenijo. In smo povedali zakaj, to je prejudiciranje meje, prejudiciranje statusa. Ob tem pa je seveda še eno načelno stališče do samoodločbe ljudstva zahodne Sahare kjer Slovenija ima eno zgodovinsko izkušnjo, ki je ne more kar tako zanemariti. Zadnjič, ko me je državna sekretarka prepričevala, da ne more biti država, ki je premajhna in premalo številna seveda sem rekel, ste naletela na napačen naslov. Mi v Sloveniji imamo izkušnje s takšnimi pripombami.

Tako da tukaj je verjetno veliko vidikov, stvar je večplastna, je zapletena. In jaz se strinjam, da bi v tej fazi minister, v kolikor bi prišlo do glasovanja in do podaljšanja mandata komisiji za pogajanja... Ampak to tudi mi zveni tako, prepustimo komisiji, ve se da komisija bo to potrdila in konec. Potem pa ne bo nobene politične odgovornosti za to odločitev. Jaz bi se vendarle v kolikor pride do glasovanja o tem mandatu, da se vzdržimo. Se strinjam, da zdaj glasujemo proti, da ne gremo v konflikt, v neposreden konflikt z mediteranskimi državami, ki so naše pomembne partnerice in zaveznice in nam bodo pomagale. Ampak prav zaradi teh dveh sklopov argumentov bi podprl idejo Vajgla, da se vzdržimo.

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Hvala lepa. Poglejte, jaz bi predlagala, da zdaj to točko pripeljemo h koncu, da vendarle sprejmemo nek sklep ali dva. Da pa potem prekinemo to sejo zaradi tega, ker ob 12.00 se tukaj nadaljuje neka nova seja. Ker pa bo svet Evropske unije za pravosodje in notranje zadeve zasedal 24. in 25. 2., to se pravi v četrtek in petek, če prav seštevam potem predlagam, dami skličemo sejo našega odbora oziroma nadaljevanje te 84. seje enkrat v sredo, najkasneje in potem zaključimo to točko, ki je bila predvidena kot zadnja. Upam, da ne zamerite ampak saj vam pa dolgčas pa ni bilo ne.

No in zdaj ste se še nekateri javili k besedi ampak poglejte, jaz bi vendarle predlagala, da mi opravimo glasovanje in najprej bi dala na glasovanje predlog sklepa, ki se glasi: Odbor za zadeve Evropske unije se je na 84. seji, 18. 2. 2011 seznanil z izhodišči za udeležbo delegacije Republike Slovenije na zasedanju sveta Evropske unije za kmetijstvo in ribištvo, ki bo v Bruslju 21. 2. 2011 in jih podprl.

Kdo je za, prosim? (8 članov.)

Je kdo proti? (1 član.)

Ugotavljam pa vendarle, da je ta sklep bil sprejet. In zdaj dam na glasovanje še en sklep in sicer, v primeru uvrstitve na dnevni red sveta točke o podelitvi mandata evropski komisiji za pogajanja o podaljšanju protokola k sporazumu o ribištvu med Evropsko unijo in Marokom odbor vladi predlaga, da se pri glasovanju o tej točki delegacija Republike Slovenije vsaj vzdrži, oziroma vzdrži. Mislite, da je takšen...? Prosim, ja.

MAG. TANJA STRNIŠA: Morda bi bila tudi ena rešitev, jaz sem že prej rekla, da gre za podelitev mandata komisiji... Morda bi bila tudi rešitev, da si Slovenija nekako pridrži možnost, da bi glasoval drugače kadar bo sklep glasoval o samem sklepu. Namreč zdaj se na podlagi tega mandata bo komisija pripravila sklep o podaljšanju, odločanje o protokolu bo takrat, zdaj je šele mandat. In morda si pridržimo z neko izjavo pravico ali pa nekaj, da najavimo da bi morda pri sklepu drugače glasovali v kolikor se izkaže, da... .../Medsebojno pogovarjanje./...

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Poglejte, mi očitno danes ne vemo čisto natančno prvič ali sploh bo formulirana in kako bo formulirana ta točka dnevnega reda. Zato predlagam, da prvi del tega sklepa ostane v veljavi, da pa namesto tega delegacija Slovenije vzdrži, da predlagamo da vsaj upošteva opozorila, ki so bila danes dana na seji tega odbora. Smo pa nesklepčni, ker nas je gospod Ziherl zapustil. Se pravi da niti ne moremo glasovati o temu drugemu, smo pa izglasovali tisti prvi sklep, splošni. Ampak ne glede na to, sem prepričana, da boste prenesli ministru te opozorila, te pomisleke in da bo on znal to upoštevati na ustrezen način in se... .../Oglašanje iz klopi./... zdaj tole ne gre nič v magnetogram, gospod Vajgl, ker se niste vključili ampak saj vam tudi besede nisem, dala, če sem čisto pošteno. Jaz mislim, da na tej točki lahko... Gospod Barovič?

BOGDAN BAROVIČ: Ste mi dali besedo pa za magnetogram... Jaz v bistvu ponavljam ali pa preoblikujem to kar je rekel, poglejte ne glede na to, da mi nismo sprejeli sklepa, opozarjam, da je v magnetogramu jasno povedano, da je vsebina o kateri smo bili seznanjeni, da ni bila sicer dnevni red te seje, da je pomembno zunanje-politično vprašanje države Republike Slovenije, da opozarjamo, da želimo in hočemo biti seznanjeni širše in ožje kakšno je naše stališče in zakaj je kakršno je in da želimo seveda biti tudi seznanjeni pred odločanjem oziroma po odločanju. Skratka, da opozarjamo v vseh pogledih, da je potrebno na temu področju narediti en red, sprejeti nek slep na nivoju državnega zbora na osnovi zakona o sodelovanju med Vlado in Državnim zborom in seveda, da naj Vlada, tudi na zunanje-političnem področju da neko pozornost ne samo da bomo zdaj vse prevesili na ministra za kmetijstvo, ki bo moral reči kar bo moral reči. In to je za magnetogram, da bodo vedeli, da smo vsaj o tem nekaj rekli. Hvala.

PREDSEDNICA DARJA LAVTIŽAR BEBLER: Hvala lepa gospod Barovič, se strinjam tudi s tem dostavkom. In predlagam, da tudi zdaj na tej točki zaključimo to sejo.

Slovenski blagoslov za nadaljnje leto ribarjenja evropskih bark v vodah Zahodne Sahare

2011-02-18T07:27:00.000+01:00

Evropska unija utegne na predlog komisarke za pomorske zadeve in ribištvo Marie Damanaki že v kratkem za leto dni podaljšati močno kontroverzen ribiški sporazum z Marokom. Sporazum je kontroverzen zato, ker evropskim ribiškim ladjam omogoča ribolov v vodah Zahodne Sahare, območja, ki ga še vedno okupira Maroko in mu že več kot 35 let ne dovoljuje izvedbe samoodločbe o morebitni neodvisnosti. V začetku tedna je predsednik Zahodne Sahare Mohamed Abdelaziz generalnega sekretarja ZN Ban Ki Moona celo pozval, naj prepriča članice Evropske unije, da bi iz ribiškega sporazuma izvzeli akvatorij Zahodne Sahare. Slovenija bo enoletno podaljšanje nespremenjenega sporazuma očitno podprla. "Slovenija ocenjuje enoletno podaljšanje sporazuma o ribištvu med EU in Marokom kot ustrezno prehodno rešitev za zagotovitev nadaljevanja pravic ribiških podjetij EU, ki izvirajo iz sporazuma," so nam med drugim sporočili iz MZZ.

Ribiške ladje članic EU smejo po obstoječem dogovoru (sklenjen je bil leta 2006, izteče pa se konec februarja) loviti v vseh maroških teritorialnih vodah, torej tudi pred obalami Zahodne Sahare, ker si Rabat lasti to ozemlje in obalo. Plačila za ribolovne dovolilnice (dobrih osemdeset odstotkov so si jih zagotovile španske ladje) naj bi Rabat nato razdelil med Sahravijce. Za letno dovolilnico vsaki ribolovni ladji se iz bruseljske blagajne v maroški državni proračun nakaže 300.000 evrov. Evropska komisija bi zdaj med enoletnim podaljšanjem ribiškega sporazuma rada preverila, ali so Sahravijci od Maroka dobili kakšna povračila, kot to predvideva sporazum.

Kaj šteje več: mednarodno pravo ali peščica ribolovnih dovolilnic?

"Nikakor," na vprašanje, ali so Sahravijci kdaj imeli kakšne koristi od ribiškega sporazuma z Marokom, odgovori predstavnik Zahodne Sahare Mohamed Malainin v Sloveniji, pristojen za vse balkanske države. "Zaradi maroške eksploatacije naših naravnih virov nikoli nismo imeli koristi. Sahravijci so lani proti tej trajajoči ekonomski in družbeni marginalizaciji na zasedenih območjih protestirali tik pred našo prestolnico Laayoune (El Aaiun). 20.000 ljudi je postavilo šotorišče Izik Gdeim in protestiralo proti diskriminaciji."

Iztekajoči ribiški sporazum je pred časom že poskrbel za precej vroče krvi v evropskem parlamentu. Lani je pravno-zakonodajna služba parlamenta naročila posebno pravno ekspertizo sporazuma, v kateri je bilo ugotovljeno, da ribiški sporazum krši mednarodno pravo. Evropski komisiji so v pravnem mnenju takrat predlagali dve neobvezujoči možnosti. Ali bi prekinili izvajanje sporazuma ali pa bi ga spremenili tako, da bi iz območij, kjer evropske ribiške ladje smejo vreči svoje mreže, izvzeli akvatorij Zahodne Sahare.

Evropska komisija se ni odločila za nobeno od predlaganih rešitev. Evropski parlament je pozneje sprejel še posebno resolucijo, v kateri je izrazil zaskrbljenost nad nezakonitim koriščenjem naravnih virov Zahodne Sahare in spodletelimi dolgoletnimi poskusi mednarodne skupnosti, da zagotovi končanje dekolonializacijskega procesa na tem območju. Od MZZ smo želeli izvedeti, ali Slovenija meni, da je obstoječi ribolovni sporazum v skladu z mednarodnim pravom. "Skladnosti sporazuma z mednarodnim pravom preučujejo ustrezne strokovne službe MZZ. Odgovor bomo posredovali, ko bomo prejeli njihovo mnenje," so nam sporočili iz MZZ. Čeprav Slovenija v tem trenutku očitno ne ve, ali je obstoječi ribiški sporazum z Marokom v skladu z mednarodnim pravom, podpira njegovo podaljšanje za leto dni.

"Evropska unija se mora odločiti, kaj je pomembneje. Je to peščica ribiških dovolilnic za španske barke ali spoštovanje mednarodnega prava," je medtem ocenil Mohamed Beissat, predstavnik Polisaria pri Evropski uniji. Uradna Ljubljana se je očitno odločila. Vsaj za leto dni se ji podaljšanje ribiškega sporazuma zdi smiselno. "Slovenija pričakuje, da bo evropska komisija na transparenten način in čim prej predlagala inovativne pristope za razrešitev vprašanja po preteku enoletnega obdobja, ki bodo ustrezno naslovili tudi vprašanje spoštovanja ekonomskih in človekovih pravic prebivalstva Zahodne Sahare", so še sporočili iz MZZ.

Nasprotovanje podaljšanju dogovora

Proti podaljšanju sporazuma sta se sicer poleg stranke DeSUS posebej ostro izrekla evropski poslanec Ivo Vajgl (ALDE/Zares) in njegov strankarski kolega iz slovenskega parlamenta Franco Juri. "Za slovensko vlado in zunanjo politiko je aktivno stališče pri reševanju problema Zahodne Sahare izziv in priložnost, da potrdi svojo načelnost," sta v skupni izjavi za javnost menila Vajgl in Juri. Slovenski zunanji minister Samuel Žbogar je sicer v svojih javnih nastopih že večkrat poudaril, da Slovenija priznava pravico narodov do samoodločbe in tako tudi pravico zahodnosaharskega prebivalstva, da se sami odločijo, kako želijo živeti. "Obžalujemo, da proces, ki poteka v okviru OZN že desetletja in ki naj bi vodil do referenduma, do tega še ni pripeljal," je pred časom na seji odbora za zunanjo politiko dejal Žbogar in napovedal, da bodo pri zavzetju stališča do novega ribiškega sporazuma EU z Marokom izhajali iz stališč glede pravice Zahodne Sahare do samoodločbe.

Stališče Slovenije verjetno ne bo moglo zadovoljiti vsaj dveh vladnih strank - Zares in DeSUS, ki menita, da v aktualnem ribiškem sporazumu niso zagotovljene pravice sahravijskega ljudstva. Vajgl je kot podpredsednik skupine za Zahodno Saharo v evropskem parlamentu že sprožil pobudo, ki nasprotuje podaljševanju spornega sporazuma v nespremenjeni obliki. "Podaljšanje obstoječega sporazuma o ribolovu bi pomenilo podaljšanje nezakonitosti in stanja, ki lahko pripelje do resnih zaostritev, kakršnim smo bili priče konec preteklega leta v El Aaiunu," je še opozoril Vajgl. Osnutek sporazuma mora pred uveljavitvijo potrditi Svet ministrov, kasneje pa še evropski parlament.

Aleš Gaube

Pismo Iva Vajgla, poslanca evropskega parlamenta Mariji Damanaki, komisarki za pomorske zadeve in ribištvo

2011-02-17T12:45:00.000+01:00

Skupina Evropskega parlamenta za Zahodno Saharo, katere podpredsednik je tudi poslanec Ivo Vajgl, je danes na komisarko za pomorske zadeve in ribištvo Mario Damanaki naslovila pismo v katerem jo pozivajo k večji ozaveščenosti glede vprašanja podaljšanja sporazuma o ribolovu med Marokom in Evropsko unijo.

Parlamentarci so opozorili na resolucijo o razmerah v Zahodni Sahari, sprejeto v Evropskem parlamentu 25. novembra 2010, kjer pozivajo Evropsko unijo, da od Kraljevine Maroko zahteva dosledno spoštovanje mednarodnega prava glede izkoriščanja naravnih virov Zahodne Sahare. V resoluciji je med drugim eksplicitno navedeno, da je več raziskav že pokazalo, da se naravni viri izkoriščajo brez koristi za lokalno prebivalstvo, Maroko pa ni predstavil dokumentov, ki bi dokazovali, da je stanje kaj drugačno.

Skupina za Zahodno Saharo Damanakijevo poziva k predstavitvi maroških dokumentov, ki naj bi jih Komisija prejela decembra 2010 in na podlagi le-teh pripravila predlog za podaljšanje ribolovnega sporazuma, ki sicer poteče 28. februarja 2011, saj želijo, da tudi Evropski parlament preveri, če, in na kakšen način, omenjeni sporazum koristi lokalnemu prebivalstvu.

Trenutne polemike okoli podaljšanja omenjenega sporazuma so po mnenju poslancev le odraz dolgotrajnega problema okoli statusa Zahodne Sahare. “Podaljšanje ribolovnega sporazuma brez predstavitve novih maroških dokumentov bi lahko pripeljalo k zamudam pri iskanju pravične in trajne rešitve problema Zahodne Sahare,” so še zapisali predstavniki skupine.

http://ivovajgl.eu/wp-content/uploads/2011/02/letter-EP-Intergroup-Western-Sahara-FPA-Morocco.pdf

Vajgl in Juri pozivata slovensko vlado naj prepreči nadaljevanje nezakonitega ribolova v vodah Zahodne Sahare

2011-02-16T07:16:00.000+01:00

15. februar 2011, Bruselj

Evropska komisija je državam članicam EU predlagala, da se sporazum med EU in Marokom s katerim je omogočen ribolov evropskih ladij v vodah Zahodne Sahare podaljša za eno leto. Evropski poslanec Ivo Vajgl (ALDE/Zares) in poslanec Državnega zbora Franco Juri (Zares) pozivata slovensko vlado k preprečitvi podaljšanja nezakonitega ribolova v vodah Zahodne Sahare in s tem kršenja mednarodnega prava. O tem naj bi države članice odločitev sprejele že ta teden.

"Evropska unija je z Marokom že leta 2006 sklenila sporazum, ki evropskim ladjam dovoljuje ribolov v vodah Maroka in Zahodne Sahare. Avtohtono prebivalstvo v pripravo sporazuma ni bilo vključeno, prav tako lahko močno dvomimo o tem, da ima od ribolova koristi - in to je ključno vprašanje,« je izjavil Vajgl.

»Status Zahodne Sahare je predmet pogajanj med Marokom in legitimnimi predstavniki Saharskega ljudstva pod okriljem Združenih narodov. Aspiracije avtohtonega prebivalstva po organizaciji referenduma o neodvisnosti do sedaj niso bile uslišane. V skladu z resolucijami Varnostnega sveta OZN je Maroko zavezan izvesti referendum o statusu Zahodne Sahare, vendar pa se tej svoji obvezi ob tihi podpori Francije in Španije, ter nekaterih drugih držav, ki imajo koristi od nezakonitega izkoriščanja naravnih bogastev, izmika,« je poudaril Vajgl.

»Podaljšanje obstoječega sporazuma o ribolovu, bi pomenilo podaljšanje nezakonitosti in stanja, ki lahko pripelje do resnih zaostritev, kakršnim smo bili priča konec preteklega leta v El Aaiunu.«

Franco Juri, vodja poslanske skupine Zares, je glede stanje v Zahodni Sahari nedavno pisal tudi zunanjemu ministru Samuelu Žbogarju in ga pozval k sprejetju stališča, ki bi bilo v skladu z mednarodnim pravom in načelom neprejudiciranja pogajanj o statusu Zahodne Sahare. »Evropska unija je dolžna spoštovati ta načela in to na način, da iz novega sporazuma izključi sporni del morja, ki pripada akvatoriju Zahodne Sahare,« je povedal Juri.

Kot podpredsednik skupine za Zahodno Saharo v Evropskem parlamentu je tudi znotraj parlamenta Vajgl sprožil pobudo, ki nasprotuje podaljševanju spornega sporazuma v nespremenjeni obliki.

»Za slovensko vlado in zunanjo politiko je aktivno stališče pri reševanju problema Zahodne Sahare izziv in priložnost, da potrdi svojo načelnost,« sta zaključila Vajgl in Juri, poslanca stranke Zares.

NE podaljšanju ribiškega sporazuma med EU in Marokom

2011-02-15T07:56:00.000+01:00

V petek 19. februarja bo Evropska komisija znova odločala o podaljšanju ribiškega sporazuma med EU ter Marokom. Ta sporazum ropa osnovne pravice, ker vsebuje teritorialne vode Zahodne Sahare, ki so okupirane že 35 let s strani Maroka. Vse pravice iz tega sporazuma se ne vračajo k saharskemu ljudstvu, ampak okupatorskemu režimu v Maroku.

Opozarjamo, da se vsako podaljšanje prekine ter od vseh poslancev Evropskega parlamenta odločno zahtevamo, da Evropski komisiji ne dajo pooblastila o podaljšanju ribiškega sporazuma.

Prosim vas da pošljete PRED PETKOM 17. FEBUARJA na spodnje naslove, svoje mnenje oz. nestrinjanje podaljšanju sporazuma državam, ki so še neodločene.

1. Kopirajte to sporočilo ter ga pošljite na spodnje naslove

V vednost vsem predstavnikom držav članic Evropske unije.

Kot državljan Evropske unije vas želim spomniti na nujnost, da kot predsednica Evropske komisije za ribištvo Maria Damaki preučite ali ribiški sporazum z Marokom res udeležuje prebivalce Zahodne Sahare ali ne, zato ker je izkoriščanje ter ropanje morskega bogastva ter naravnih dobrin na kolonialnih ozemljih ter ne avtonomnih območjih na račun tujih ekonomskih interesov kršitev obstoječih resolucij Združenih narodov ter sestavljajo grožnjo za enotnost ter napredek teh ozemelj.

Prav tako »vsaka država, ki odteguje upravljanje kolonialnim ljudstvom na ne-avtonomnih območjih pravico do upravljanja s svojimi naravnimi dobrinami (…)krši obvezo, ki jo je sprejela v listini Združenih narodov«˙(resoluciji 48/46 z dne 10. 12.1992 ter 49/40 z dne 9.12.1994)

Zelo pomembno je tudi upoštevanje kršitve človekovih pravic povzročenih s strani Maroškega režima na območjih Zahodne Sahare. Obstoječi sporazum med EU ter tretjimi državami vsebuje mnogo obvez o spoštovanju človekovih pravic, ki sta jih sprejela Evropska komisija ter Evropski parlament. Vse te obveze so bile sistematično kršene s strani Maroka, sporazum med Evropsko unijo ter Marokom o ribiškem izkoriščanju se je politično spremenil ker krši mednarodne zakone. Prav zato vztrajamo, da EU prekine ribiško izkoriščanje, ker je le-to neetično. Ribištvo v ozemeljskih vodah Zahodne Sahare se mora nehati do rešitve končnega problema.

Zaradi vseh teh vzrokov:

Želim izraziti moje nestrinjanje s podaljšanjem sporazuma o ribištvu med EU ter Marokom.

Prosim ministrstvo, ki opravlja to zadevo ter Evropsko komisijo za ribištvo, da čim prej raziščeta poročila Maroka o udeležbi prebivalcev Zahodne Sahare.

Zahtevam takojšnjo prekinitev sedanjega sporazuma ter novo razpravo tako, da se izključijo teritorialne vode Zahodne Sahare. (Prav tako EU ne sme podpisati sporazumov z ne demokratičnimi vladami).

Ta sporazum ne more in ne sme biti podaljšan .

2. Pošlji to sporočilo na naslednje e- poštne naslove:

- Države, ki so za podaljšanje tega ribiškega sporazuma: Španija, Francija, Portugalska, Litva, Latvija

reperue@reper.maec.es,
courrier.bruxelles-dfra@diplomatie.gouv.fr,
reper@reper-portugal.be,
permrep.eu@mfa.gov.lv,
office@eurep.mfa.lt,

Ostale države Evropskega koncilija, ki so še neodločene in na katere moramo pritiskati: Nemčija, Poljska, Irska, Grčija, Italija ter Romunija.

info@eu-vertretung.de,
bebrustpe@msz.gov.pl,
irlprb@dfa.ie,
mea.bruxelles@rp-grece.be,
rpue@rpue.esteri.it,
bru@rpro.eu,

Švedska, Velika Britanija, Danska ter Finska so proti podaljšanju sporazuma.

3. Zadeva: Napiši karkoli želiš na to temo lahko tudi s svojimi besedami ter pošlji

4. Posreduj to sporočilo tudi svojim prijateljem ter spremeni svoj osebni profil na medmrežnih združbah v prikaz podpori

PAPPS (Plataforma de Apoyo Político al Pueblo Saharaui): www.plataformasahara.com

WSRW (Western Sahara Resource Watch): www.wsrw.org

EZKHARIT: http://ezkharit.blogspot.com/

THAWRA: http://saharathawra.org/

PUAS Plataforma Universitaria de Apoyo al Sáhara: plataforma.puas@gmail.com

JÓVENES por una Causa: http://jporunacausa.blogspot.com/

Prosim pošljite na vse vaše naslove!

DeSUS podpira reševanje problematike Zahodne Sahare

2011-02-10T20:20:00.001+01:00

DeSUS – Demokratična stranka upokojencev Slovenije

Kersnikova 6/VI
1000 Ljubljana

Tel. (01) 439 73, 50, (01) 439 73 55 e-mail: desus@siol.net
Fax (01) 431 41 13 info@desus.si

GENERALNI SEKRETAR

Ministrstvo za zunanje zadeve
Minister gospod Samuel Žbogar
Prešernova 25
1000 Ljubljana

Štev.: 172/2011

Ljubljana, 10.2. 2011

Zadeva: Podpora reševanju problematike ljudstva Zahodne Sahare

Republika Slovenija podpira pravico ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe o svoji samostojnosti in druga prizadevanja za njihove pravice.

Ta prizadevanja so usklajena z aktivnostmi, ki potekajo v organih EU, kjer tečejo razprave o predlogih za spremembo sporazuma o ribolovu med EU in Marokom. V tem sporazumu niso zagotovljene pravice ljudstva Zahodne Sahare.

Predlagamo, da se ministrstvo angažira in z usklajenimi aktivnostmi pri organih EU ter s širjenjem pridobivanja podpore, pomaga pospešiti spremembo navedenega sporazuma o ribolovu in drugih pravic Zahodne Sahare.

Prepričani smo, da Ministrstvo za zunanje zadeve že vodi navedene aktivnosti, ob tem pa še predlagamo, da se posebej angažira pri širjenju podpore za pospešitev procesa osamosvojitve Zahodne Sahare.

Generalni sekretar DeSUS
Ljubo Jasnić

EU razmišlja o nadaljevanju ropanja v vodah Zahodne Sahare

2011-02-02T09:21:00.000+01:00

Frente POLISARIO
European Representation

EU CONSIDERS EXTENDING THEFT OF WESTERN SAHARA’S FISH

EU: principle or plunder in Africa’s last colony?

26 January 2011 - With less than five weeks remaining before the expiry of the Fisheries Partnership Agreement (FPA) between the EU and Morocco, the political representatives of the people of Western Sahara, the Frente POLISARIO, are urging the EU to exclude Western Sahara’s waters from any new agreement.

"The EU needs to decide what's more important – a handful of fishing licences for Spanish vessels, or respect for international law," acting POLISARIO Representative to the European Union, Mohamed Beissat, said in Brussels today.

Speaking on 25 January to a meeting of the European Parliament’s delegation for the Maghreb region, Lowri Evans, the Director-General of the European Commission’s fisheries agency (DG MARE), said an extension of the current Agreement, which is used by the EU to fish illegally in Western Sahara’s waters, remains under consideration.

This comment conflicts with the recommendation to the European Commission by European Fisheries Commissioner Maria Damanaki in December 2010 that Western Sahara’s waters be excluded from any new agreement between Morocco and the EU.

A legal opinion from the European Parliament’s Legal Service, first publicised a year ago, states clearly that current fishing by EU vessels in Western Saharan waters under the FPA violates international law. This was followed later in the year by a EP resolution [P7_TA (2010) 0443] expressing concern about the illegal exploitation of Western Sahara’s resources, and the failure of the international community to complete the process of decolonisation in Western Sahara after more than 30 years.

The Frente POLISARIO has consistently demanded that the EU exclude Western Sahara’s waters from any agreement with Morocco. Under similar circumstances, both the US and the countries of the European Free Trade Association (EFTA) have made clear that their bilateral agreements with Morocco do not include the territory of Western Sahara within their geographical scope as no country recognises Moroccan claims of sovereignty in the territory.

In a legal opinion provided to the UN Security Council in 2002, UN Legal Counsel Hans Corell concluded unequivocally that exploiting the natural resources of Western Sahara in disregard of the interests and wishes of the Saharawi people would be in violation of international law. More recently, Corell has elaborated that any fishing in Western Sahara’s waters must be based on prior consultation and the consent of the people of Western Sahara on how the benefits are to be distributed. None of these conditions have been addressed by the EU, the main beneficiary under the Agreement.

"If the European Commission pushes for the renewal of a fish agreement without excluding the waters off Western Sahara, it risks a showdown with the European Parliament and a potential battle in the European courts,” Beissat said. “The EU must now make a clear choice between principle and plunder."

The Frente POLISARIO has written to EU Member States today to reiterate that EU fishing in Western Sahara’s waters is illegal, and to urge the EU to use the expiry of the current arrangements as an opportunity to right its wrong.

Contact:

Mohamed Beissat
Acting POLISARIO Representative to the European Union
Phone: +32 (489) 54 77 72
+32 2 511 5691

Zahodna Sahara ostaja pozabljena v puščavskem vetru

2011-01-27T07:45:00.002+01:00

Sahara pomeni puščavo ter nenaseljen ter pust svet,vendar obstaja tudi bivša španska kolonija Zahodna Sahara, ki je že 35 let "prijateljsko"zavzeta z strani Maroka. Pozabljena tudi z strani ZN, ki vsa ta leta nadzirajo premirja. Obljubljeni referendum o neodvisnosti se vse bolj oddaljuje ob neodločnosti mednarodnega razsodnika ZN.

Novembrska mestna gverila po ulicah glavnega mesta Laayouna je za par dni vrnila Zahodno Saharo na naslovnice svetovnih časopisov. Ostanki zoogljenelih avtomobilov ter hiš ob aveniji Smara so še vedno spomenik največjemu uporu po okupaciji Maroka. Policijski kombiji z mrežami ob vsakem križišču so še vedno opozorilo na zadnje dogodke. V mestu je čutiti napetost, protest žensk proti diskriminaciji Saharcev na balkonu na glavnem trgu Dchira je bil po pol urnem ploskanju ter petju pred očmi vseh nasilno prekinjen. Večerna ura, ko je na ulicah največ ljudi so prekinili policijski kombiji. Po novemberskih protestih je namreč iz mesta izginilo neznano kam 650 ljudi, 23 je bilo ubitih.

Taksist Abdulah mi je povedal da je policija v mestu v zadnjih dveh mesecih izvedla nasilne preiskave v skoraj vseh stanovanjih Saharcev. Opazujejo jih policisti v civilu, ki celodnevno z avtomobili ter peš krožijo po mestu. Bal se je, da bodo videli da prevaža tujca. Tujci naj bi bili vsi kontrolirani, vsak voznik mora namreč poročati kdaj je koga peljal, ter kam. Bojijo se novinarjev, ki bi lahko poročali, obstaja namreč medijska blokada. Novinarji morajo dobiti dovoljenje Rabata, ki ga dobijo le Maročani ter preverjeni Francozi. Francozi so tudi glavni pokrovitelji maroške zgodbe o uspehu, ki v varnostnem svetu ZN z vetom blokirajo vsako odločitev o prihodnosti ter razpisu referenduma na območju Zahodne Sahare. Saharci naj ne bi smeli voziti tujcev, saj jim grozi izguba delovne licence. Tudi sam sem občutil to zategnjenost ob večernem vprašanju v hotelu kam sem se prevažal. Fotografiranje je v mestu zelo neprijetno, dvakrat so me vprašali zakaj slikam ter kontrolirali moj potni list. Mesto sicer živi svoj vsakdan, ne morem se znebiti občutka kot mi je rekel Abdulah, obkoljenost je čutiti na vsakem koraku. Laayoun iz leta v leto raste v veliko mesto, pospešeno se izvaja načrtno naseljevanje Maročanov ali kot jim pravijo kolonov, ki so na ozemlju Zahodne Sahare oproščeni davkov. Mesto šteje že več kot 350.000 ljudi, kar je toliko kot je bilo vseh Saharcev. Ti postajajo namreč manjšina na svoji zemlji. Naseljevanje Maročanov se vsako leto povečuje, privabljajo jih na ozemlje Zahodne Sahare z večjo možnostjo do dela ter z brez davčnim območjem. Brezposelnost, ki že presega 40% ter revščina, kjer navaden prodajalec ali ribič zasluži le 3-5 eurov vidi na zasedenem območju Zahodne Sahare boljši jutri. Maroko ponuja Saharcem "roko sprave" z možnostjo avtonomije, razpolagali naj bi namreč z bogatim ribjim bogastvom , fosfati in odkritimi nahajališči plina ter nafte. Saharci so le manjšina v lastni državi, odstranjeni so iz skoraj vseh vej oblasti. Taksist Abdulah mi je povedal , da le Saharec, ki ovaduje je za Maročane lojalen Saharec. Teh je iz dneva v dan več, lačna usta namreč najprej spregovorijo. Licenca za prodajanje na tržnici ali ribolov je za Saharce še enkrat dražja kot za priseljence, domačini jim pomenljivo pravijo koloni.

Za krinko naprednega sistema, laičnosti ter statusa žensk se skriva avtoritativnost ter koruptivnost mladega kralja Mohameda VI, ki z glasnimi obljubami o demokratizaciji države ustvarja le samovšečnost pred slepo staro Evropo. Televizijska poročila o revoluciji v Tuniziji so privrela na dan tudi v Laayounu, govorice o podkupljivosti ter razslojevanju rojevajo misel, da je morda bližje dan ko bo moral tudi veliki Maroko počistiti svojo umazano igro.

DARJO VOLARIČ

Pismo poslanca Franca Jurija naslovljeno na ministra za zunanje zadeve RS

2011-01-26T21:07:00.000+01:00

"Spoštovani minister za zunanje zadeve, g. Samuel Žbogar,

na današnji seji odbora za zunanjo politiko državnega zbora sem na Vas naslovil vprašanje in pobudo v zvezi s problematiko Zahodne Sahare in morebitne spremembe sporazuma o ribolovu med Evropsko unijo in Marokom.

Znano je, da ima Slovenija do vprašanja Zahodne Sahare in pravice njenega naroda do samoodločbe dosledno stališče, ki ga zagovarja na vseh mednarodnih forumih. Z zadovoljstvom sem sprejel Vaše razlago in zagotovilo, da se naša stališča ujemajo s stališči, ki jih v Evropskem parlamentu kompetentno zagovarja evropski poslanec in član tamkajšnjega odbora za zunanjo politiko Ivo Vajgl.

Ta čas se odvijajo v EU tudi razprave o potrebni spremembi sporazuma o ribolovu med EU in Marokom in sicer v tistem delu, kjer je mednarodno pravo kršeno zaradi vključitve teritorialnih voda, ki ne pripadajo Maroku. Zato pričakujem, da bo naša diplomacija jasno podprla stališča in predloge, ki se porajajo tudi v Evropski komisiji, da je potrebno pripraviti nov sporazum ter iz dogovora izločiti teritorialne vode Zahodne Sahare, saj sedanja vsebina sporazuma lahko prejudicira nadaljnja pogajanja za ureditev razmer in odnosov med Zahodno Saharo in Marokom.

V prepričanju, da bo ministrstvo za zunanje zadeve aktivno prispevalo k oblikovanju takega stališča in take odločitve , se Vam iskreno zahvaljujem in Vas lepo pozdravljam.

Franco Juri

Zares

Podpredsednik OZP

Ljubljana, 26.01.2011"

MEMORANDUM MINISTRSTVA ZA ZUNANJE ZADEVE

2011-01-26T10:49:00.000+01:00

الصحراوية الديمقراطية وزارة الشؤون الخارجية

SAHARAUI DEMOCRATICA MINISTERIO DE ASUNTOS EXTERIORES

MEMORANDUM

The Moroccan State Continues its Violations of Human Rights in the Occupied Western Sahara

Gdeim Izik as an Example
20 January 2011

I. Introduction

On early 8 November 2010, thousands of Moroccan troops, gendarmerie, police and auxiliary forces attacked violently tens of thousands of Sahrawi civilians, including women, children and elderly, who were staying at Gdeim Izik Camp, to the east of the occupied city of La Aaiun. The Moroccan forces used helicopters and military trucks using tear gas and cannons firing hot water as well as live bullets against the civilians.

In a brutal and indiscriminate manner, the members of Moroccan forces proceeded immediately to destroying and burning the tents and property belonging to the Sahrawis. As a result, a camp that hosted approximately 30,000 persons living in about 8,000 tents was dismantled within an hour.

The violent attack was carried out against a camp of protestors who, since the inception of their protest in October 2010, emphasised the peaceful character of their protest, a fact that has been testified to by international media and independent observers. The protestors made it very clear from the beginning that they were vehemently against any form of violence. This is the reason that they had chosen a place that is 10 kilometres far from the city in order to avoid any disturbance of the public order.

The victims of this brutal assault, which was carried out under cover of darkness, were only women, children, elderly and young people who were simply protesting peacefully against the deteriorating socio-economic and political conditions in which they have been living for over 35 years under Morocco’s illegal occupation of their country.

The Moroccan authorities decided to take this premeditated aggressive measure as a reaction to the growing significance of Gdeim Izik Camp as a symbol of rejection of the occupation and its practices. The Moroccan authorities immediately proceeded to expelling international media and independent observers from the area, and imposing a total siege on the camp, the city and the occupied territories as a whole. To tighten their grip on the region, they brought in more troops from the Moroccan forces stationed at the military wall that divides Western Sahara and its people.

The Moroccan repressive forces persecuted the civilians in the streets of La Aaiun and the outskirts, where police in plain clothes were deployed and Moroccan settlers were incited to engage in intimidating, abducting and lynching Sahrawis and burning their houses and ransacking their property.

Under these conditions of terror, tension and commotion resulting from the Moroccan military operation, many people were killed, and hundreds were injured, disappeared and arrested.

The imposed siege and the reign of terror and persecution prevailing in the occupied territories made it difficult for the Sahrawis living there to determine the death toll or to enquire about the missing people. The injured kept on hiding for fear of being subjected to reprisals by the Moroccan authorities, and families could not have access to any information about their family members that had been abducted or detained by the Moroccan forces. Meanwhile, the detainees were being tortured and forced to sign fabricated confessions.

The assassinations coinciding and resulting from this violent attack had begun before the dismantling operation when Moroccan gendarmerie shot dead the child Nadjem Mohamed Fadel Karhi on 24 October 2010. The last victim was Said Sidi Ahmed Abdelwahab who was shot by a Moroccan police officer, under cover of darkness, on 22 December 2010.

The breaking into houses, abductions and detentions have continued to date. The latest reports speak of 200 detainees that are still in custody, and the Moroccan Government has threatened that it would bring 20 of them before a military tribunal.

All these serious developments are taking place under suffocating siege and a climate of persecution and terror heightened by the widespread and unconcealed presence of different formations of Moroccan forces, including soldiers in plain clothes, in the streets of the city of La Aaiun and in other cities of the occupied Western Sahara.

The testimonies given by the human rights activists and foreign journalists that had managed to enter the occupied territories against all odds and to live amongst Sahrawis before and after the assault on Gdeim Izik Camp revealed very appalling facts indeed. These heinous crimes are reminiscent of the campaigns of extermination pursued by the Moroccan forces in the wake of their military invasion of Western Sahara on 31 October 1975, and in the following years, which the Moroccan Government sought deliberately to repeat in Gdeim Izik and La Aaiun away from the scrutiny of the world.

In the face of the gravity of these developments, of which brutality was widely highlighted by international media that could not have access to all the facts, the Security Council had to convene in an extraordinary session to examine the situation. Many international organisations, regional parliaments and other bodies such as the African Union Commission, the Pan-African Parliament, the European Parliament, the Latin American Parliament and many national parliaments, political parties, NGOs as well as personalities around the world have expressed their condemnation and deep concern regarding these developments.

In this context, specialised human rights organisations in particular were the first to call for the intervention to stop the violations of human rights in Western Sahara. Among these organisations were the International Federation for Human Rights, the World Organisation Against Torture, Robert F. Kennedy Centre for Justice and Human Rights, the Higher Council of Lawyers in Spain and Front Line, among others.

It is to be noted that, during the meeting of the UN Security Council, dedicated to the issue of Western Sahara, in the aftermath of Gdem Izik and occupied Aiun, the MINURSO stated that Moroccan authorities denied it access and investigation in the locations of events.

II. Review of the Reports of Amnesty International, Human Rights Watch and the Moroccan Association for Human Rights on the Moroccan military attack on Gdeim Izik on 8 November 2010 and the subsequent developments in the city of La Aaiun

Two months after the violent attack on Gdeim Izik Camp, reports were released by Amnesty International, Human Rights Watch and the Moroccan Association for Human Rights. A review of these reports is presented here, although the conditions of blockade and restriction under which the reports were made could not have allowed the reports to be elaborated in a comprehensive and thorough fashion.

1. The nature of the conflict and the historical background

The conflict in Western Sahara is a decolonisation issue on the agenda of the UN VI Committee, which is to be settled through the exercise of the right to self-determination. On this basis, the reports were in line with this understanding, not only textually but also by referring to the facts that determine the clear political nature of the conflict by speaking of detentions and court rulings being made on political grounds.

These organisations reaffirmed the conclusions reached by the mission of the UN High Commissioner for Human Rights in 2006 that underlined that all violations of human rights in Western Sahara stem from the denial of the right of the Sahrawi people to self-determination. This right is inextricably linked to the political nature of the conflict.

In its report, Amnesty International states that “The Western Sahara is the subject of a territorial dispute between Morocco, which annexed the former Spanish colony in 1975 and claims sovereignty there and the Polisario Front (Frente Popular de Liberación de Saguía el Hamra y Río de Oro), which calls for an independent state”. It adds that, “The Moroccan authorities continue to show little tolerance for those publicly expressing views in favour of the self-determination of Western Sahara. They continue to target not only Sahrawi activists who advocate self-determination for the people of Western Sahara but also Sahrawi human rights defenders”, whilst underlining that “In some instances documented by Amnesty International, actions by some Moroccan security officials also appear to have been deliberately intended to punish protesters for their advocacy of their right to self-determination for the people of Western Sahara.”

In its report, Human Rights Watch refers to the origin of the Sahrawi-Moroccan conflict in 1975 after Morocco seized control over the Sahrawi territories. It states that, “Morocco has since claimed sovereignty and administered Western Sahara as if it were part of Morocco, even though the UN does not recognize that sovereignty and classifies Western Sahara as a non-self-governing territory”. It further underlines that the UN was planning to hold a referendum agreed by the two parties in 1991, but “The referendum has not taken place because of the objections of Morocco, which rejects independence as an option” whereas “The Polisario continues to insist on a referendum that includes independence as one option.”

The Moroccan Association for Human Rights states in its report that all facts indicate that “Setting up of Gdeim Izik Camp took place at a time marked by the deterioration of the social situation… in the territory” which “witnessed for some years, and since the break out of conflict over Western Sahara between Morocco and the POLISARIO Front, strong offensives and gross violations of human rights.”

In its conclusions, the Association underlines that “The territory is still witnessing many violations of human and political and civil rights… as a result of the continuation of the conflict over Western Sahara, despite the decrease of the conflict intensity following the cease-fire. This situation easily leads to the conversion of any social movement into a political one, similar to what happened in La Aaiun following the dismantling of the camp… The social demands of the camp residents took political turn as was reflected in their actions and slogans.”

2. Gdeim Izik Camp: peaceful character and origin

In addition to the testimonies given by independent international observers and media and even the Moroccan Government itself, the reports concurred in the peaceful character of Gdeim Izik Camp.

Amnesty International points out that “The Gdim Izik camp had been set up in early October by Sahrawis protesting against their perceived marginalization and demanding jobs and adequate housing”, and adds that “The protesters were complaining that, though indigenous to Western Sahara, they are discriminated against by the Moroccan authorities and do not receive a fair share of the wealth and other benefits deriving from the region’s natural resources and land.” In the same vein, Human Rights Watch refers to “About 6,500 tents [that] Sahrawis had erected in early October to protest their social and economic conditions in Moroccan-controlled Western Sahara.”

The Moroccan Association for Human Rights points out that “Since 10 October 2010, part of the population of the city of La Aaiun embarked on an exodus towards the region of Gdeim Izik (12 km to the east of La Aaiun) where they set up their tents and organised their camp as a form of protest.” It adds that, “The frustration resulting from the curtailment of liberties, the repression of protests and the deterioration of socio-economic conditions set the background and the global context in which the protestors launched their protest movement in Gdeim Izik Camp”. It notes moreover that “The people of the territory say that they do not benefit from the abundant resources of the region, of which revenues are invested outside the territory, and that this situation has deprived the people of having employment opportunities.”

The Association also highlights the “respect and reverence enjoyed by the members of the dialogue committee among the residents of the camp” and adds that “all testimonies showed that the camp was well organised, including the [Moroccan] official discourse that expressed, through media outlets, its admiration for the efficient organisation of the camp.”

The Association expresses its surprise at the fact that the Moroccan authorities “opened dialogue with the protestors” but “On late 7 November 2010, a fundamental change took place when the official discourse began talking about the collapse of the dialogue and that women and children in the camp were held against their will by the group responsible for the camp. Furthermore, a media campaign was set in motion, which had considerable impact on the developments on the ground where some media outlets went to the extent of describing the camp’s steering committee as a group of delinquents and former convicts.”

In conclusion, the report of the Association underlines that “All testimonies and evidences indicate that the Moroccan [State] is responsible for the emergence of the social movement of protest and the setting up of Gdeim Izik Camp as a result of the mismanaged policies pursued in the region in various domains.”

3. Attack on Gdeim Izik Camp: violence and shocking facts

With some slight differences in terms of reporting the details, the reports concur in the main aspects of the dismantling operation carried out by the Moroccan forces and the subsequent attacks in the city of La Aaiun, and the fact that violence was used in both cases.

In its report, the Moroccan Association for Human Rights states that, on 7 November 2010, and “according to statements made by some eyewitnesses, the camp was surrounded, and security barriers were reinforced and vehicles were banned from entering the camp.”

It adds that “All the information gathered by the Association makes it believe that the attack on the camp took place about 6.30 am, and that the people in the camp were not given sufficient time to understand what was happening and then to vacate the camp, because the interval between the official announcement of the decision to dismantle the camp and the actual intervention by the public forces was too short.”

Amnesty International, for its part, points out that the “The dismantling of the camp by the security forces was accompanied by considerable violence. Sahrawi protesters who were at the camp told Amnesty International that members of the Moroccan security forces had beaten them with batons and torn down their tents to force them to leave and vacate the area”. It then adds that, “Following the forcible dismantling of the camp, the violence quickly spread to the city of Laayoune.”

Malcolm Smart, Amnesty International’s director for the Middle East and North Africa programme, is quoted saying “This was clearly a very serious incident and one that threatens to fuel further tension in Western Sahara.”

According to reports received by Amnesty International, “The first residents knew of the impending security forces’ action was at about 6 am on Monday when a helicopter flew over the camp ordering the residents to leave. Minutes later, the security forces are said to have forced their way into the camp, beating residents and using tear gas and cannons firing hot water to force them out of their tents which were then burnt or bulldozed.”

The report of the Moroccan Association for Human Rights calls attention to “The ambiguity about the sudden change of the position of the authority from a commitment to respond to the demands of the protestors to the decision to dismantle the camp by force.” The Association further notes that “During the dismantling of the camp, the public authorities did not care for the vulnerable groups among the residents, as they did not make allowances for the fact that there were elderly, pregnant women, children and handicapped persons.”

The report points out in this context “The failure of the security authorities in assuming their responsibility for protecting the public property and the citizens, as they were almost completely absent in the city of La Aaiun during the morning of 8 November 2010, whilst in the evening they were inciting some people to loot and ransack houses.”

4. Abduction and disappearance: a continuous process of torture and discrimination against the Sahrawis

The reports confirm the widespread cases of abduction, detention and torture, whilst pointing out that the failure to inform the families of the prolonged detention of their relatives in itself represents a case of disappearance.

In its report, Amnesty International states that “During the dismantling of the camp and following the violence in Laayoune, some 200 Sahrawis were detained by the security forces on 8 November and in the succeeding days, and further arrests were being made in December. Tens of those arrested were released without charge but over 130 people are currently facing trial in connection with the events of 8 November. By contrast, however, no Moroccan residents are known to have been arrested in connection with the attacks made against Sahrawis and their homes and property in the latter part of 8 November, and no investigations are known to have been initiated into allegations of beatings, torture and other ill-treatment of Sahrawis by the security forces.”

The reports notes that, “In practice, however, some law enforcement officials did beat and assault Sahrawis who were posing no threat to them or to others, and this may have contributed to further violence.”

It adds that “All the Sahrawis who had been stopped or detained by Moroccan security forces who were interviewed by Amnesty International, individually and separately, alleged that they had been beaten and/or otherwise abused when they were stopped and/or at the time of their arrest, and/or when they were in custody. In some cases, those interviewed said they had been so badly beaten that they had suffered fractured limbs, open wounds or had lost consciousness. When interviewed by Amnesty International, most still had visible injuries, wounds or marks on their head, face, back or limbs that were consistent with their allegations.”

The report goes on to point out that “In other cases, Sahrawis were subjected to forms of torture and other cruel, inhuman or degrading treatment – including rape in two reported cases, one of which was reported by the detainee to the investigating judge in court and threats of rape – which cannot be justified under any circumstance”. It adds that “In Laayoune, Amnesty International requested access to detainees held at the prison and in the Military Hospital, but this was denied.”

Regarding cases of torture, Amnesty International points out that “Despite the wealth of evidence that has emerged of assaults and beatings of Sahrawis when the Gdim Izik camp was dismantled and in detention subsequently, to date Amnesty International is unaware of any steps taken by the Moroccan authorities to conduct investigations and ensure that members of the security forces responsible for unlawful assaults and other abuses are held to account”. It adds that “Virtually all of the Sahrawis who told Amnesty International that they had been assaulted or ill-treated in detention said they had not submitted formal complaints for fear of possible reprisal by the security authorities or because they did not believe that the authorities in whose custody they were abused would carry out a proper investigation.”

In other parts of the report, Amnesty International reports that “Several detainees told Amnesty International delegation that they had been forced by law enforcement officials to sign (or to put their thumbprints to) statements that they were not allowed to read”. The report concludes that “The arrests of well-known human rights defenders and political activists known to be advocates of self-determination for the people of Western Sahara and critics of its administration by the Moroccan government has raised fears that the authorities may be seeking to implicate peaceful critics and opponents in the events which occurred on 8 November because of their political views and activities.”

In this context, Human Rights Watch points out that “Moroccan security forces repeatedly beat and abused people they detained following disturbances on November 8, 2010, in the Western Sahara capital city of El-Ayoun.” A Human Rights Watch investigation also showed that “security forces also directly attacked civilians”.

The report goes on to report that “The witnesses interviewed by Human Rights Watch had severe bruising and other recent wounds that suggested they had been beaten in custody”. It adds that “Police beat Human Rights Watch’s El-Ayoun-based research assistant Brahim Alansari on an El-Ayoun street, when he was in the company of John Thorne, the Rabat-based correspondent for The National, the Abu Dhabi English-language daily.” It also points out that “Alansari described what happened next: Policemen surrounded me and started to kick me and beat me with their sticks and slap me. They asked me my nationality. When I refused to answer, they seemed angered and started to beat me again.”

In his testimony contained in the report journalist John Thorne says “Around a dozen police - some in green jumpsuits, others in blue riot gear - surrounded Brahim and began beating him. I could not see how many policemen struck Brahim, but I could see that he was struck with hands and batons at least twenty times during a few minutes. Then the police made Brahim sit next to me.”

In its report, the Moroccan Association for Human Rights states that “All the eyewitnesses interviewed by the Association said that tear gases, cannons firing hot water and stones were used to force the removal of the camp, while other testimonies mentioned the use of bullets”.

The report adds that “The detentions were arbitrary where people that had nothing to do with the camp were arrested” and that “The statements made by some people and the freed detainees or those expressed by their lawyers as well as eyewitnesses among the members of the Association all indicate that the detainees were subjected to different forms of torture, inhuman and degrading treatment, including beating, insulting, eye blindfolding, sleep deprivation, urinating on the detainees and threat of rape.” According to the report, the lawyers of the detainees stated that “While we were accompanying the defendants before the General Prosecutor, the detainees showed marks of torture such as blue bruises, wounds and dry blood. Some of them were still bleeding. Torture marks were clearly visible on the legs, head, face and hands. Some complained that they were tortured. Some were unable to sit down and some could not even sign their statements because of the tremendous torture to which they were subjected.”

The report goes on to state that the investigation committee “received many cases of the abuse to which women were subjected during both the dismantling of the camp and the subsequent events that took place in La Aaiun.”

5. Moroccan settlers: deliberate implication by the Moroccan State

In its report, Amnesty International points out that “Laayoune then saw another bout of violence later on 8 November when Moroccan residents, in turn, attacked Sahrawi homes and businesses, damaging, looting or setting fire to property and vehicles, and in some cases beating Sahrawi residents.”

In particular, the report underlines that “Later on the same day some Moroccan residents of Laayoune went on a rampage and attacked numerous Sahrawi houses and shops. Some attacks seemed random, being directed against entire rows of shops, while others were apparently more targeted, such as individual houses or apartments. Such attacks were carried out in several districts. In most cases investigated by Amnesty International, the families whose homes were attacked and who saw the attackers said that they had been accompanied by members of the security forces who had either stood by passively or had directly assisted in carrying out attacks. Amnesty International visited several homes whose front doors and windows had been broken in and in which furniture had been smashed and contents scattered, light fittings ripped from walls and doors forced from their hinges, and whose occupants complained that items had also been stolen.”

In its report, Human Rights Watch also points out that “Following the initial violent confrontations, Moroccan security forces participated with Moroccan civilians in retaliatory attacks on civilians and homes, and blocked wounded Sahrawis from seeking medical treatment.”

It adds that “Human Rights Watch visited the Haï Essalam and Colomina Nueva neighborhoods, where numerous homes of Sahrawis were attacked on November 8 and 9 by groups that included security force members and people in street clothes, some of whom appeared to be Moroccan civilians, the inhabitants reported. The people interviewed described how assailants beat residents inside their homes and damaged property.”

In its report, the Moroccan Association for Human Rights refers to “the recourse by the public authorities to inciting a part of the inhabitants of the city of La Aaiun to engage in a sort of collective punishment of other residents in a number of neighbourhoods, where some people were beaten and injured by others. Some people were forced to chant slogans that went against their own convictions, whilst they were having the doors of their houses broken and their property ravaged. This method used by the authorities was not new nor was it specifically linked to these events. It was used before, and this is a dangerous method and may lead to incalculable consequences.”

However, the report further notes that “We are not aware that any of those that participated in the evening demonstrations and were involved in breaking into houses, ransacking their property and abusing their residents has been arrested”. This fact was also highlighted by the report of Amnesty International, which states that “To date the authorities have provided no information about any cases of Moroccans arrested or charged in relation to the attacks carried out against Sahrawis and their homes and property.”

6. The state of siege, expelling of observers and denying access to information

In its report, Amnesty International points out that “The failure of the Moroccan authorities to inform the families of detained Sahrawis of their whereabouts and the tight restrictions they imposed on access to Western Sahara – by denying access to and expelling foreign journalists and members of civil society organizations – after the security forces forcibly dismantled the Gdim Izik camp, made it difficult to promptly obtain and verify information.”

According to the report, the Moroccan authorities in Rabat and La Aaiun “provided little information beyond what had already been made public in the media. In particular, they provided Amnesty International with no evidence or other information in support of their assertion that some people had been held in the camp against their will, and they provided no list of fatalities or casualties or any medical reports or details of the pattern of injuries suffered by those who died or were injured on either side.”

In this context, the report of Human Rights Watch points out that “After the tent camp was dismantled, Moroccan authorities tightly limited access to El-Ayoun, allowing few journalists or representatives of nongovernmental organizations to reach the city and turning back many who tried. A Human Rights Watch researcher was prevented twice from boarding a flight to El-Ayoun on November 11.”

Sarah Leah Whitson, Middle East and North Africa director at Human Rights Watch, is quoted saying “We are glad Morocco changed course and allowed Human Rights Watch to carry out an investigation in El-Ayoun.” She adds that “But a government that says repeatedly that it has nothing to hide should prove that by allowing all media and nongovernmental organizations to come and to collect information without obstacles.”

In its report, the Moroccan Association for Human Rights states that “When the Association arrived at Casablanca airport, on 12 November 2010, it could see directly journalist Lemrabet and a representative of Human Rights Watch being prevented from boarding the plane. In La Aaiun, it was hard to have access to the available information; the movement of the correspondent of the National was restricted, and the Association encountered difficulties during its visit to the camp.”

7. Refutation of the claims made by the Moroccan Government

Overall, besides other testimonies, the reports have refuted the Moroccan official account regarding all the stages of the brutal attack on the Sahrawi civilians at Gdeim Izik Camp and in the occupied city of La Aaiun, as can be seen clearly in the foregoing review.

A case in point of the refutation is contained in the report of Amnesty International that points out that the Moroccan authorities claimed, in their explanation of the attack on the camp, that “They had information that some of the camp protesters were being kept there against their will.” The report adds that “An Amnesty International fact-finding team that visited the Laayoune area in the second half of November, however, found no evidence to support the government’s contention that some of those in the camp were being held there against their will.”

In another section of the report, Amnesty International points out that “Morocco’s Minister of Interior, Taïeb Charkaoui, has publicly declared that ‘not a single shot had been fired’ by the security forces on 8 November; however, this is contradicted by information obtained by Amnesty International. The organization investigated several cases in which Sahrawi men and women were injured by rubber bullets fired by members of the security forces at the protest camp and by live bullets in Laayoune.”

Regarding the film footage disseminated by the Moroccan authorities, the report states that “The authorities told Amnesty International that the entire operation of dismantling the protest camp took some 50 minutes and was filmed from helicopters, which also recorded at least some of the subsequent confrontations and violence in Laayoune. The video recording of the events on 8 November that has so far been made public by the authorities comprises only some 14 minutes of clearly edited content, showing violence by Sahrawi demonstrators; clearly, the disclosure of the complete unedited film footage is required in order to gain a comprehensive account of the precise sequence of events and of what occurred. Amnesty International requested a copy of the complete unedited recording from the authorities in order to assist its own inquiries and assessment of human rights abuses, but the authorities have so far not responded to this request or made the full film documentation available.”

8. Recommendations

There is somehow similarity in the recommendations made by these organisations in their respective reports under review and in their previous communiqués and recommendations. They all have highlighted the need for independent investigation and the establishment of a mechanism for the protection of human rights in Western Sahara.

A. Amnesty International

- Ensure that prompt judicial investigations are carried out into all human rights abuses which are alleged to have occurred in connection with the events of 8 November – either through judicial investigations of each case or through the setting up of an independent and impartial commission of inquiry with authority to compel witnesses, powers of subpoena, and unhindered access to all relevant information;

- Take steps to ensure that detainees are fully protected against torture or other illtreatment;

- Ensure that trials are held in conformity with international standards for fair trials, in particular that no information extracted under torture or duress is used as evidence in trial proceedings;

- Ensure that no civilians are tried in front of the Military Court;

- To amend the mandate of MINURSO, upon its expiration on 30 April 2010, to include a mechanism to monitor and report on the human rights situation in both Western Sahara and the Polisario-administered refugee camps in Tindouf, in south-western Algeria. In this context, Malcolm Smart, Amnesty International’s director for the Middle East and North Africa programme, is quoted saying that “The absence of a specific human rights monitoring component has undermined MINURSO's effectiveness and allowed human rights abuses to pass without adequate investigation.”

B. The Moroccan Association for Human Rights

- Conduct an impartial and objective investigation to determine the responsibilities for the events that took place in La Aaiun;

- The authorities should stop mobilising a part of the population against another part as well as inciting enmity and encouraging tribal rivalries, hatred and violence in the region, as this may have dangerous consequences for stability in the region and for the safety and security of its inhabitants;

- The authorities of the region should respect the public liberties and enable human rights associations and all civil organisations in the region to operate without discrimination of any sort;

- The Association recalled its demand, as that expressed by many international human rights organisations, regarding the need to establish a mechanism for monitoring human rights in the territory and to find a democratic solution to the Sahara conflict.

III. Conclusion

Overall, the reports revealed dangerous facts and appalling testimonies, reached important conclusions and expressed certain demands and made recommendations accordingly. It may be concluded that the reports confirm, beyond any doubt, that the Moroccan Government has committed not only the crime of the military attack on the civilians, and the associated acts of assassination, persecution, oppression, detention, abduction and destruction, but also other equally dangerous crimes, of which evidences it has hitherto sought to hide.

The reports have revealed horrendous facts and terrible practices as well as gross violations of human rights perpetrated by the Moroccan State in Western Sahara. This way, they leave the door open for discovering more of these facts, practices and abuses.

IV. The Government of the Sahrawi Arab Democratic Republic and the Frente POLISARIO reaffirm a number of urgent and pressing demands that include:

1. The immediate and unconditional release of all Sahrawi political detainees and the accounting for the disappeared;

2. Compensation for the material losses and moral damages suffered by the Sahrawi civilians as a result of the attack by the Moroccan forces on Gdeim Izik Camp and La Aaiun;

3. Lifting of the blockade imposed on the territory and allowing access to it by independent observers and media, and ensuring their freedom of movement and communication with the Sahrawis;

4. The immediate end of the plundering of natural resources of Western Sahara by Moroccan occupation authorities.

5. The immediate dispatching of an independent international mission to the territory to investigate the events that took place at Gdeim Izik Camp and the city of La Aaiun.

6. Expanding the mandate of the United Nations Mission for the Referendum in Western Sahara (MINURSO) to include the protection, monitoring and reporting on the human rights in Western Sahara.

1. The letter addressed by H.E. Mr Mohamed Abdelaziz, President of the Sahrawi Arab Democratic Republic and Secretary-General of the Frente POLISARIO, to the World Sovereigns and Heads of State and Government regarding the events that took place at Gdeim Izik Camp and the city of La Aaiun.

2. The report issued by Amnesty International in December 2010 entitled “Protests, Violence and Repression in Western Sahara”, and a Press Release issued by the same organisation on 11 November 2010 entitled “Morocco urged to investigate deaths in Western Sahara protest camp”.

3. A report released by Human Rights Watch on 26 November 2010 entitled “Western Sahara: Beatings, Abuse by Moroccan Security Forces.”

4. A report in Arabic released by the Moroccan Association for Human Rights dated 24 December 2010, entitled “a Report on the Activities of the Fact-finding Mission on the Events in La Aaiun related to Gdeim Izik Camp of 8 November 2010”.

Vprašanje zunanjemu ministru v zvezi z Zahodno Saharo na zasedanju odbora DZ za zunanjo politiko

2010-12-17T13:41:00.002+01:00

ODBOR DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE

ZA ZUNANJO POLITIKO

48. seja

(9. december 2010)

PREDPREDSEDNIK FRANCO JURI: Drugo vprašanje pa se nanaša na odnos Slovenije na dogajanja v zahodni Sahari. Kot veste je Evropski parlament nedavno sprejel resolucijo, ki obsoja nasilje in preganjanje Saharcev, s strani maroških represivnih sil in zahteva vzpostavitev pogojev za demokratični referendum, da se izvede to, kar so Združeni narodi večkrat zagotovili in jaz mislim, da bi lahko Slovenija, ki je že nekajkrat dosledno izrazila stališče v tej smeri, tako nadaljevala, torej sprašujem ministrstvo, kaj o tem meni. Kar zadeva pa naš parlament, upam, da bomo tudi znali izvzeti eno stališče do tega vprašanja. Hvala.

SAMUEL ŽBOGAR: Glede Zahodne Sahare. Seveda ima zahodna Sahara, Slovenija priznava pravico, da so samoodločbe in tako tudi zahodnosaharskemu ljudstvu ne moremo te pravice odreči. Rešitev statusa Zahodne Sahare je, mora biti takšna, ki bo pravična, dolgoročna, ki pa bo nekako dogovorjena z obema stranema, se pravi, Zahodnosaharci in tudi Marokom. Slovenija podpira proces, ki poteka v okviru OZN. Posebni odposlanec je imenovan, ki seveda, na žalost ni še dal nekih rezultatov, tudi proces teče že 35 let. Neki pogovori, vendarle tečejo, kot razumemo, zadnji krog je bil novembra, novi krog pogajanja bi bil decembra in naš apel bi bil, da naj se vložijo nekako napori preko OZN, zato da bi do nekih rezultatov, vendarle prišlo. Jaz se spomnim, da pred leti smo bili že bližje rezultatu, da so potekale že priprave na referendum, ki pa je bil, potem v zadnjem trenutku predstavljen. Tako da, v EU seveda niso enotna stališča. V kolikor bi EU želela bi lahko v nekih fazah tudi pritisnila na Maroko bolj, da pride do rešitve, navsezadnje bodo prihodnje leto potekala pogajanja o sporazumu o ribištvu med EU in Marokom, v okviru katerega bi lahko tudi pričakovali neke pozitivne geste s strani Maroka, glede reševanja zahodnosaharskega vprašanja. So pa seveda v EU različna stališča in videli bomo, kako bo ta razprava šla, ko bo do nje prišlo. Predstavniki zahodne Sahare, razumem, da je v Ljubljani, mislim da predstavništvo še ni uradno oprto, predstavnik je tukaj in mi imamo na ustreznih ravneh tudi z njimi kontakte.

Dolga desetletja čakanja na solidarnost in razumevanje

2010-12-04T08:25:00.002+01:00

V Sloveniji živeči Saharec Hafed Hmudda o narodu, ki si že 35 let želi neodvisnosti

V Zahodni Sahari od nekdaj verjamejo, da za otrokovo preživetje zadošča že vonj po mami. V prepričanju se simbolično razkrivata razsežnost in moč solidarnosti, s katero je mogoče ob pravih spodbudah spreminjati tudi svet. Za klice prebivalcev Zahodne Sahare je svetovna družba že 35 let več ali manj gluha, solidarnosti, vsaj politične, je premalo, v ospredju so interesi: zgodovinski, politični, gospodarski. Pa vendar je Hafed Hmudda, v Sloveniji živeči Saharec, prepričan, da so interesi samo napake, ki jih ne bo mogoče ponavljati v nedogled. Na usodo svojih ljudi in prihodnost svoje (za zdaj še nesojene) države gleda z optimizmom.

Svojo življenjsko zgodbo je pred 43 leti začel v Smari, drugem največjem mestu v Zahodni Sahari, že več kot 12 let jo živi v Sloveniji. Vmes je izkusil pekel in vice naroda, ki sicer verjame v Alaha, pa vendar si lahko zahodni svet kot pričevalec s tema besedama živo predstavlja njegovo trnovo pot. Leta 1975 so Saharci začeli množično bežati pred smrtjo, odtlej mnogi životarijo v alžirski puščavi. Čakajo, da mednarodna skupnost vendarle preseka vozel, v katerega so se po odhodu španskih kolonistov zapletli z Maročani, jim omogoči referendum o samoodločbi in številnim tako tudi vrnitev v domovino, ki je na zahodnem delu ob Atlantiku bogata z ribolovnimi območji in nahajališči fosfatov.

V puščavskem niču

Hmuddova kalvarija se je, kakor pripoveduje, začela neke noči, ko je, star deset let, z mamo, tremi sestrami in bratom moral zbežati. Oče, ki je bil nekoč zaposlen v španski vojski, se je že prej pridružil saharskemu osvobodilnemu gibanju Polisario, o njem do danes nimajo novic. Maroko je med svojim zelenim pohodom novembra 1975 namreč prodrl proti jugu v Zahodno Saharo, maroška vojska je s tanki in z zvenečimi obljubami služb in stanovanj »čistila« ozemlje za okrog 350.000 svojih civilistov, kmetov in delavcev. »Spominjalo je na povodenj, ki odnese vse, in po svoje tudi na izmeno v tovarni: Španci so odšli, Maročani so prišli.« Saharci pa so bežali s svoje zemlje. Do begunskega taborišča v bližini Tindufa v Alžiriji – kamor so usmerili ženske, otroce in starejše, medtem ko so morali moški prijeti za orožje – so napredovali tri mesece. Večinoma so hodili ponoči, kajti podnevi je maroška vojska napadala tudi z neba. Ko so prispeli v puščavski nič, ki jim ga je odstopila sosednja Alžirija, niso mogli verjeti, da je to njihov novi dom. Pesek pod milim nebom.

Jugoslovanska politika neuvrščenosti je bila Hmuddova sreča v nesreči, kajti kot državljan Zahodne Sahare, ki jo je nekdanja Jugoslavija priznala in sprejela v Beograd tudi saharskega veleposlanika, je leta 1986 dobil štipendijo za študij v Jugoslaviji, v Skopju. Še prej mu je priložnost za osnovno šolanje ponudila Libija, od koder pa se je bil, kakor nemalo saharskih otrok, prisiljen vrniti, brž ko se je Moamer Gadafi politično zbližal z Marokom. Prijateljska Alžirija je bila tako tista, ki je čez nekaj let poskrbela, da je maturiral, medtem ko si je v Jugoslaviji oziroma po njenem razpadu v Makedoniji pridobil univerzitetno diplomo. V Ljubljani, že v samostojni Sloveniji, si je pridobil še magistrski naziv. Ni šlo tekoče, saj se je moral zaradi politične nestabilnosti krajev, v katerih se je znašel, vmes vračati »domov« – v alžirsko taborišče. Zdaj živi v Ljubljani in dela v Trebnjem, poročen s Slovenko ima dva otroka. Zahodni Sahari poskuša, kakor poudarja v tekoči slovenščini, pomagati na svoj način: z ozaveščanjem okolja, ki je postalo njegova nova domovina. Slovenija Zahodne Sahare, kakor večina evropskih in neafriških držav, za zdaj še ni priznala. Zato pa jo je večina afriških držav, ki so ji namenile tudi mesto v Afriški uniji, Maroku ga niso.

Demografija

Zahodna Sahara, ki na vzhodu meji na Alžirijo, na jugu na Mavretanijo, medtem ko njen zahodni rob obliva Atlantik, se je v 35 letih močno spremenila. Natančne statistične slike ni, a kakor pripoveduje Hafed Hmudda, je postala precej maroška, kajti približno 170.000 Saharcev, ki so tudi pod špansko oblastjo večinoma živeli zunaj mest, kot nomadi v puščavskih oazah, se od leta 1976 zadržuje v štirih večjih in dveh manjših begunskih taboriščih v Alžiriji. V enem izmed njih je sedež države v izgnanstvu – Demokratične arabske republike Sahare – s celotnim organigramom: predsednikom, vlado, državnim zborom ipd. V šotoriščih, kjer ob dragoceni pomoči nevladnih človekoljubih organizacij delujejo tudi šole in je poskrbljeno za zdravstvo, so v neizprosnih razmerah, kjer so vodilno vlogo prevzele ženske, zrasle cele generacije. Pa vendar je, po Hmuddovi oceni, nekaj stotisoč Saharcev še vedno v Al Ajunu, glavnem mestu Zahodne Sahare, kjer živijo pod neusmiljeno maroško taktirko. Na nevzdržnost razmer, so namreč brez služb in stanovanj, so mednarodno skupnost opozarjali pred časom, s postavitvijo šotorišča nedaleč od glavnega mesta. V začetku novembra, tik pred začetkom novih pogajanj med sprtima stranema, ki sta leta 1991 podpisali premirje, se je maroška vojska znesla nad njimi. Kljub temu so dvodnevna pogajanja stekla, s sklepom, da jih bodo nadaljevali decembra.

Premirje in pogajanja o Zahodni Sahari sodijo po Hafedu Hmuddi med večje laži 20. stoletja. Saharci da so predolgo žrtve zgodovinskih, političnih in gospodarskih interesov pa tudi trenj med velikima magrebskima tekmecema: Maroka in Alžirije. »Največja zaveznica Maroka je Francija, kot investitorka, a tudi zgodovinska napetost med njo in Alžirijo ni zanemarljiva. Prav tako zaradi gospodarskih interesov je na maroški strani Madrid, medtem ko španska civilna družba v nasprotju z vladajočo politično elito zmeraj bolj podpira Zahodno Saharo. V ZDA nas razumejo predvsem na papirju, po nareku velikih držav pa se vede še preostala Evropska unija, ki je sicer polna besed o spoštovanju človekovih pravic. A je sprejela dogovor z Marokom, po katerem smejo evropski ribiči občasno loviti tudi v vodah Zahodne Sahare. Saharci nimajo od 144 milijonov evrov vredne pogodbe nič.« Da niti tiste države, ki so same izkusile, kako hudo je stanje žrtve, ne čutijo z majhnim narodom, ki sicer izvira z Arabskega polotoka in govori arabsko, se mu zdi težko razumljivo. Politično je lahko razložljivo: »Maroko je bil med hladno vojno zaveznik in branilec Zahoda, zdaj pa naj bi v vlogi vratarja, na meji, branil Evropo pred prebežniki, terorizmom, pred Al Kaido v islamskem Magrebu. Z njo povezujejo tudi Polisario, toda mi smo po mentaliteti miroljuben narod. Nikoli se nismo spuščali v spore, razen ko so bile ogrožene naše temeljne pravice.«

Odrinjeni na rob

Nevednost in neozaveščenost sta pogosto sovražnici človeštva, Saharcev prav tako. Javnost, tudi slovenska, se, kakor žalosti Hafeda Hmuddo, premalo zaveda bolečine naroda, ki v velikem številu životari v begunskih taboriščih puščavske Alžirije. V Sloveniji resda že več kot deset let deluje društvo za podporo Zahodni Sahari, toda njegova prizadevanja imajo bolj kratek odmev. V zadnjem času so slišati nekoliko bolj spodbudno le prizadevanja evroposlanca Iva Vajgla, podpredsednika interesne skupine za Zahodno Saharo v evropskem parlamentu ... Morda pa utegnejo k nekoliko večji empatiji prispevati čedalje bolj napete gospodarske razmere, ko se ljudje zavedajo pomanjkanja, ko vedo, kaj pomeni biti brez službe, kako je ždeti doma brez dela, sedeti in čakati. Saharci čakajo že 35 let, tudi na solidarnost, če ne sedanjih, pa prihodnjih rodov.

Mimi Podkrižnik

Priprtim protestnikom grozili s posilstvi

2010-11-26T16:46:00.000+01:00

HRW poziva Maroko naj preneha z zlorabo priprtih protestnikov iz Zahodne Sahare. Po zadnjem valu nasilja je namreč še vedno zaprtih okoli 100 protestnikov. Posebno resolucijo je sprejel tudi Evropski parlament.

Organizacija za zaščito človekovih pravic Human Rights Watch (HRW) je danes pozvala maroške oblasti naj prenehajo z zlorabami Saharcev, ki so jih zaprle po smrtonosnih spopadih v začetku tega meseca na spornem območju Zahodne Sahare.

Maroški minister za komuniciranje, ki je tudi tiskovni predstavnik vlade, Halid Nasiri je dejal, da pozivov HRW še ne more komentirati. Je pa znano stališče maroške vlade, ki vztraja, da je bilo v nasilju, ki je sledilo nasilni prekinitvi protesta Saharcev s strani maroške vojske, ubitih 11 maroških vojakov, skupno pa je bilo po njihovih navedbah 13 smrtnih žrtev.

Po drugi strani pa Fronta Polisario, osvobodilno gibanje Zahodne Sahare pravi, da je bilo v tem incidentu, do katerega je prišlo 8. novembra v taboru Gdaim Izik v bližini glavnega mesta El Ajun, ubitih več deset ljudi, več kot 4500 naj bi bilo ranjenih.

Zaradi razrušenja tabora Gdaim Izik, kjer je bilo zbranih 15.000 ljudi, je zaskrbljen tudi Evropski parlament. (Foto: Reuters)

V četrtek je zaradi zaskrbljenosti zaradi teh dogodkov svojo resolucijo izglasoval tudi Evropski parlament, ki prav tako ne razpolaga z natančnejšimi podatki o dogodku. Kot je zapisano v resoluciji, je šlo za razrušenje tabora Gdaim Izik, ki so ga protestniki postavili v znak mirnega protesta proti svojemu družbenemu, političnemu in ekonomskemu položaju in ekonomskim razmeram, s strani maroške vojske.

''Ubito je bilo neznano število ljudi, med njimi policijsko in varnostno osebje, poroča se tudi o velikem številu ranjenih civilistov, saj so varnostne sile za izpraznitev tabora uporabljale solzivec in pendreke,'' je zapisano v resoluciji. Ob tem evropski parlament izraža tudi zaskrbljenost, ker je bil novinarjem in evropskim poslancem preprečen vstop na sporno območje, da bi se realno ocenile posledice. Od Maroka zahteva, da novinarjem, neodvisnim opazovalcem in človekoljubnim organizacijam omogoči dostop do ozemlja Zahodne Sahare.

So pa v El Ajun lahko vstopili predstavniki HRW, ki so po vrnitvi od tam povedali, da je še najmanj 100 protestnikov v zaporih, od tega devetim grozi sojenje pred vojaškim sodiščem v Rabatu. Predstavniki HRW so namreč govorili z več že izpuščenimi protestniki, ki so bili med priporom izpostavljeni pretepanju, grozili pa naj bi jim tudi s posilstvi. Po 8. novembru je bilo po navedbah HRW priprtih na stotine protestnikov.

''Maroške oblasti morajo nemudoma prenehati z zlorabo zapornikov in dovoliti neodvisno preiskavo dogodkov,'' so sporočili iz HRW. Po navedbah HRW ta organizacija razpolaga z dokaznim materialom, da je maroška vojska 8. novembra začela streljati na protestnike v taboru. Maroška vlada pa pravi, da njihova vojska ni izstrelila niti enega naboja.

Do maroškega napada na tabor Gdaim Izik je sicer prišlo prav na dan začetka novega kroga pogajanj med Marokom in Fronto Polisario. V tem mesecu pa se je nasilje razplamtelo v enega najhujših v zadnjih letih, kar gotovo ne bo pripomoglo k dogovoru med stranema. Gre sicer za desetletja star spor, v katerem kljub nasprotnemu stališču meddržavnega sodišča Maroko zadnji afriški koloniji Zahodni Sahari ne priznava pravice do referenduma o samoodločbi. Španija pa s svojim tihim prikimavanjem Maroku ostaja kolonialna sila, ki ni nikoli izvedla dekolonizacijskega postopka v svoji koloniji Zahodni Sahari.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2010 o razmerah v Zahodni Sahari

2010-11-26T08:19:00.000+01:00

Četrtek, 25. november 2010 - Strasbourg

Razmere v Zahodni Sahari

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2010 o razmerah v Zahodni Sahari

Evropski parlament ,

– ob upoštevanju zadevnih resolucij varnostnega sveta Združenih narodov o Zahodni Sahari,

– ob upoštevanju nedavne resolucije varnostnega sveta Združenih narodov št. 1920 (2010), ki je podaljšala mandat misije Združenih narodov za organizacijo referenduma v Zahodni Sahari (MINURSO),

– ob upoštevanju zadnjih poročil generalnega sekretarja varnostnemu svetu o stanju glede Zahodne Sahare z dne 14. aprila 2008, 13. aprila 2009 in 6. aprila 2010,

– ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Maroko ratificiral 3. maja 1979,

– ob upoštevanju evro-sredozemskega pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Kraljevino Maroko na drugi strani, zlasti njegovega člena 2,

– ob upoštevanju izjave EU z dne 7. decembra 2009 o osmem zasedanju pridružitvenega sveta EU-Maroko in skupne izjave prvega vrhunskega srečanja EU-Maroko z dne 7. marca 2010,

– ob upoštevanju zlasti ugotovitev ad hoc delegacije Parlamenta ob obiskih v Zahodni Sahari septembra 2006 in januarja 2009, v katerih je delegacija pozvala k podaljšanju mandata misije Združenih narodov za organizacijo referenduma v Zahodni Sahari (MINURSO), če se bi s tem strinjale vse zadevne strani, s čimer bi misija pridobila pristojnost za nadzor spoštovanja človekovih pravic v Zahodni Sahari, in v katerih je pozvala Komisijo, prav tako če je primerno, da prek svoje delegacije v Rabatu nadzoruje razmere na področju človekovih pravic v Zahodni Sahari in tja redno pošilja misije,

– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Zahodni Sahari, zlasti resolucije z dne 27. oktobra 2005(1) ,

– ob upoštevanju izjave visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton o Zahodni Sahari z dne 10. novembra 2010,

– ob upoštevanju izjav Sveta in Komisije z dne 24. novembra 2010 o razmerah v Zahodni Sahari,

– ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A. ker je več tisoč Zahodnosaharcev zapustilo svoja mesta in postavilo šotore na obrobju mesta El Ajun ter ustanovilo tabor Gdaim Izik v znak mirnega protesta proti svojemu družbenemu, političnemu in ekonomskem položaju in življenjskim razmeram,

B. ker so v skladu s poročanjem opazovalcev Združenih narodov po nekaj tednih našteli približno 15.000 oseb in ker je bil vzpostavljen dialog z oblastmi,

C. ker so v nedeljo, 24. oktobra, maroške vojaške sile ubile zahodnosaharskega štirinajstletnika Najema El Garija in ranile pet drugih oseb, medtem ko so poskušale doseči tabor na obrobju mesta El Ajun,

D. ker je bilo 8. novembra 2010 v akciji maroških varnostnih sil, ki so hotele razrušiti protestni tabor Gdaim Izik, ubito neznano število ljudi, med njimi policijsko in varnostno osebje, ker se poroča tudi o velikem številu ranjenih civilistov, saj so varnostne sile za izpraznitev tabora uporabljale solzivec in pendreke,

E. ker so se ti izgredi zgodili na dan, ko so se je v New Yorku začel tretji krog neuradnih pogovorov o statusu Zahodne Sahare, v katerem so sodelovali Maroko in Fronta Polisario ter državi opazovalki Alžirija in Mavretanija,

F. ker je bil novinarjem, poslancem nacionalnih in regionalnih parlamentov držav članic EU in poslancem Evropskega parlamenta preprečen vstop v mesto El Ajun in v tabor Gdaim Izik, pri čemer so bili nekateri celo izgnani iz El Ajuna,

G. ker je španski državljan Babi Hamdaj Bujema v še nepojasnjenih okoliščinah umrl nasilne smrti,

H. ker ostaja po več kot tridesetih letih proces dekolonizacije Zahodne Sahare nedokončan,

I. ker je EU še vedno zaskrbljena zaradi zahodnosaharskega konflikta in njegovih posledic za vso regijo, pa tudi zaradi razmer na področju človekovih pravic v Zahodni Sahari, in ker v celoti podpira prizadevanja generalnega sekretarja Združenih narodov in njegovega osebnega odposlanca, da bi poiskali pravično, trajno in za obe strani sprejemljivo politično rešitev, ki bi omogočila samoodločbo prebivalcev Zahodne Sahare, kakor je zapisano v resolucijah Združenih narodov,

J. ker je več poročil pokazalo, da se naravni viri v Zahodni Sahari izkoriščajo na način, ki lokalnemu prebivalstvu ne prinaša nobenih koristi,

1. izraža veliko zaskrbljenost zaradi bistvenega poslabšanja razmer v Zahodni Sahari in ostro obsoja nasilne dogodke, ki so se zgodili ob rušenju tabora Gdaim Izik in v mestu El Ajun;

2. poziva vse strani, naj ohranijo mirno kri in se vzdržijo vsakršnega nadaljnjega nasilja;

3. globoko obžaluje izgube človeških življenj in izraža solidarnost z družinami umrlih, ranjenih in pogrešanih;

4. ugotavlja, da je maroški parlament oblikoval preiskovalni odbor za preučitev dogodkov, ki so vodili do posredovanja maroških oblasti, vendar meni, da bi bili Združeni narodi najprimernejši organ za izvedbo neodvisne mednarodne preiskave, ki bi pojasnila dogodke, smrti in izginotja;

5. obžaluje napade na svobodo tiska in obveščanja, ki so jih utrpeli številni evropski novinarji, in od Kraljevine Maroko zahteva, da novinarjem, neodvisnim opazovalcem in človekoljubnim organizacijam dovoli prost dostop do Zahodne Sahare in prosto gibanje v njej; obžaluje prepoved vstopa v Zahodno Saharo, ki so jo maroške oblasti uvedle za poslance, novinarje, medije in neodvisne opazovalce;

6. vztraja, da je treba organe OZN pozvati, naj predlagajo vzpostavitev mehanizma za spremljanje človekovih pravic v Zahodni Sahari;

7. pozdravlja obnovitev neuradnih srečanj med Marokom in Fronto Polisario pod okriljem osebnega odposlanca generalnega sekretarja Združenih narodov, celo v tako zaostrenih okoliščinah, ter poziva regionalne akterje, naj odigrajo konstruktivno vlogo;

8. potrjuje svojo podporo obnovitvi neuradnih pogovorov med udeleženci v konfliktu, da bi se dosegla pravična, trajna in za obe strani sprejemljiva politična rešitev v skladu z zadevnimi resolucijami varnostnega sveta Združenih narodov;

9. poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo vsa potrebna humanitarna pomoč s povečanimi sredstvi dodeljena zahodnosaharskim beguncem (po ocenah jih je med 90.000 in 165.000), ki živijo v regiji Tindouf, da se jim pomaga izpolniti osnovne potrebe po hrani, vodi, bivališču in zdravstveni oskrbi ter se izboljšajo njihove življenjske razmere;

10. izraža zaskrbljenost zaradi zapiranja in domnevnega ustrahovanja zahodnosaharskih zagovornikov človekovih pravic na ozemlju Zahodne Sahare; poziva, naj se z zagovorniki človekovih pravic v zaporih na tem ozemlju ali v Maroku ravna v skladu z mednarodnimi standardi ter naj se jim hitro in pošteno sodi;

11. poziva EU, naj od Kraljevine Maroko zahteva spoštovanje mednarodnega prava pri izkoriščanju naravnih virov v Zahodni Sahari;

12. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, generalnemu sekretarju Združenih narodov, generalnemu sekretarju Afriške unije, delegaciji Evropskega parlamenta za odnose z državami Magreba, predsedstvu evro-sredozemske parlamentarne skupščine, parlamentu in vladi Maroka, Fronti Polisario ter parlamentoma in vladama Alžirije in Mavretanije.