Stop ribolovu Evropske skupnosti v vodah Zahodne Sahare!

Evropskemu komisarju za ribištvo,
Nobena država na svetu ne priznava maroške priključitve Zahodne Sahare in kljub temu Evropska skupnost plačuje maroški vladi milijone evrov letno, da lahko njene članice lovijo v vodah Zahodne Sahare. Njene članice morajo takoj prenehati z ribolovnimi aktivnostmi v Zahodni Sahari.
Maroko še naprej zavrača dekolonizacijski proces v Zahodni Sahari, s čimer kljubuje več kot stotim resolucijam Združenih narodov, ki zagovarjajo pravico Sahark in Saharcev do samoodločbe. Istočasno maroške oblasti kršijo človekove pravice Saharkam in Saharcem, ki odkrito izražajo svoja politična stališča. Kot že omenjeno nobena članica Evropskem skupnosti, niti Združenih narodov ne priznava maroške suverenosti nad ozemlji Zahodne Sahare.

Sodelovanje z Marokom glede izkoriščanja naravnih virov v Zahodni Sahari je zelo neetično dejanje in jasno ogroža prizadevanja Združenih narodov za mirno rešitev spora.
V skladu z načeli Združenih narodov, naravni viri Zahodne Sahare nikakor ne morejo in ne smejo biti izkoriščani brez upoštevanja želja in interesov prebivalk in prebivalcev ozemlja. Navkljub temu je Evropska skupnost denar evropskih davkoplačevalk in davkoplačevalcev namenila maroški vladi za neomejen dostop do voda Zahodne Sahare, brez posvetovanja s Saharkami in Saharci.
Evropska skupnost ima pravno in moralno dolžnost in obvezo, da ne spodkopava in ustavlja mirovnega procesa Združenih narodov v Zahodni Sahari in da spoštuje pravico saharskega naroda do samoodločbe in pravice do njihove zemlje in njenih naravnih virov.
Zato pozivamo Evropsko komisijo, naj nemudoma ustavi izdajanje dovoljenj za ribiška plovila članicam Evropske skupnosti v vodah Zahodne Sahare in zahtevamo, da do končanja mirne in trajne rešitve spora v Zahodni Sahari njene članice ne izvajajo več ribolova v vodah Zahodne Sahare.

EU prekinila ribolovni sporazum z Gvinejo

Medtem ko je EU prekinila partnerstvo v ribiškem sektorju z Gvinejo zaradi nasilja v državi, pa le-ta še naprej plačuje Maroku za ribolov v vodah okupirane Zahodne Sahare. Evropska skupnost in Republika Gvineja sta že sklenili ribolovni sporazum za obdobje od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2012, ko je EU nenadoma prekinila sodelovanje. Sporazum bi omogočil ribolov, predvsem španskim, italijanskim in francoskim ribičem v teritorialnih vodah Gvineje. V zameno bi Gvineja prejela do 50.000 evrov letno, za razvoj lastne ribiške industrije. Več o sporazumu na straneh:
http://ec.europa.eu/fisheries/cfp/external_relations/bilateral_agreements/guinea_en.htm Vendar pa je v septembru, gvinejska vlada gvinejski uporabila nasilje proti svojim lastnim državljanom kar je zahtevalo več sto življenj. Nasilje je spremenilo mnenje v EU. Po mnenju parlamentarnega Odbora za ribištvo z dne 1. oktobra, o zavrnitvi predloga sporazuma v ribiškem sektorju med EU in Gvinejo, je Svet ministrov za ribištvo na zasedanju v Luksemburgu 20. oktobra, pozval Evropsko komisijo, naj sproži postopke za umik predloga, piše Europolitics.info. http://www.europolitics.info/external-policies/eu-guinea-fisheries-agreement-questioned-art251884-43.html "Medtem ko mnenje parlamentarnega Odbora ni obvezujoče, je bilo dovolj prepričljivo za Svet in Komisijo, da predlog sporazuma ni dobil "zelene luči", je zapisal Europolitics. Evropski ribolov pa se navkljub vsemu nadaljuje v teritorialnih vodah okupirane Zahodne Sahare. EU plačuje maroški vladi za izkoriščanje morskih bogastev na območjih, ki niso pod maroško jurisdikcijo, temveč njegovo okupacijo. Švedska, ki je glasovala proti sporazumu leta 2006, je v svojih argumentih navajala, da izvaja EU ribolov na okupiranih območjih, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom. Pravni strokovnjaki so istega mnenja. Medtem ko Maroko zavrača dekolonizacijo ozemelj, grobo krši človekove pravice zoper tiste, ki zahtevajo samoodločbo.

Izjava predsednika SADRa, Mohamed Abdelazziza ob obisku Visokega komisarja ZN za begunce, Antonia Guterres, 9. septembra

Mr. High Commissioner,

On behalf of the Sahrawi Government, and on behalf of the leadership of the Polisario Front, I would like to extend to you our most warm welcome and thanks for having made this visit to the Sahrawi refugee finally possible.

Since the creating of the HCR in 1950, the long standing refugee under UNCHR tutelage are the Sahrawi refugees. They have been living in these conditions for the last 34 years. This is the second visit of its kind since the 1976 visit of M. Agha Khan, this despite the holding of the office by five different High Commissioners.

This visit is therefore historical. We value it highly. We thank you for making it possible, and welcome warmly among the Sahrawi people.

Mr. High Commissioner,
We are sure that you are well aware of the different aspects of the question of Western Sahara. This last colony in Africa, a Non self governing territory on the UN agenda, and debated in the General Assembly and in the Security Council periodically, and which have made numerous decisions and resolutions calling for the respect of the Sahrawi people´s right to self determination.

The Sahrawi refugees are refugees of a just cause; they have left barefoot from their homes on October 31, 1975 following the barbaric military invasion and the illegal occupation by the Kingdom of Morocco of their homeland. They have decided freely to oppose and resist, in dignity and honor, the harshest of circumstances created by the invasion. They have upheld with the same determination the lofty principles of the United Nations.

Be sure, Mr. High Commissioner, that everything your Organization has done for the Sahrawi refugees is well deserved and fits in your mandate. You can take pride in the unique experience the Sahrawis and be pleased by the way they are managing their own affairs despite all the odds.
Yes, the Sahrawi have neatly organized their refugee camps, and designed an efficient model envied by many refugees around the world; they have worked to overcome the material needs and they have administered their own affairs in order to live in the best possible conditions and with dignity.
The Polisario Front and the Sahrawi Government have made enormous efforts and sacrifice to provide schooling for all, and made noticeable progress in this area education, young and adult, and have invested greatly to lay the foundation of a modern society, tolerant and enjoying equal opportunity and opposed to any kind of violence or discrimination.
Woman holds a prominent place in the management of the camps. She is the guardian of the Sahrawi identity and culture, as well as defending the unity and cohesiveness of the society. She contributes strongly in education and health while holding over a third of the seats in the Sahrawi Parliament and over ten per cent of the Government of the Sahrawi Republic. She is largely present in the administration, the judiciary, as well as in maintaining order. She is paramount in the management and distribution of the humanitarian aid in the camps.

The UNHCR has known a new vitality in its mandate under your wise leadership. The Sahrawi refugees have been honored and affected positively by this transformation. They are today ensured and confident that they will greatly benefit from the new changes and improvements. We value highly what has been achieved in the question of exchange of Sahrawi family visits; families that find themselves separated by the Moroccan horrible military Sand wall.

While we condemn the difficulties created to the holding of seminars and meetings that have been recommended in cultural and social fields, we are puzzled as to how can the Moroccan government be forgiven when it pretends to be ready to cooperate with the UNHCR while it calls the Sahrawi refugee as “held against their will?”
We are also sure that as a result of your international and personal political standing, you will spare no efforts to contribute to the solution of this question and to alleviate the suffering of the Sahrawi refugees that have lasted over 34 long years.

The end of the suffering of the Sahrawi refugees resides in the finding of a just and lasting solution to the conflict of Western Sahara, a solution which will guarantee to them a safe and voluntary return to their homes and the exercise of their inalienable rights to self-determination and independence through a free and fair referendum.

It is regrettable that Spain which has colonized the Territory for over a century did not fully assume its legal and historical responsibility in bringing the decolonization of this area to an end. This has led to enormous human suffering for the refugees and misery for the Sahrawi people as a whole.

We nevertheless appreciate the role your country Portugal has played, at the official and population level, in dealing with its former colony East Timor, and problem quite similar to the question of Western Sahara. That important and courageous involvement led to the end of the ordeal of the Mauber people and a happy ending to this arduous conflict. Today Indonesia and East Timor live side by side and are looking together to the future with hope and are cooperating respectfully in an esteemed bilateral relation of two neighbors.

We are quite sensitive to your visit Mr. High Commissioner. While leading this great organization that tackles the refugee issues, your visit to the Sahrawi refugees during the holy month of Ramadhan bears great significance for the believers while fasting in quite difficult conditions and climate. It is a great gesture of solidarity and a large contribution that will for sure help alleviate the suffering of the refugees.
We thank you once again, and reiterate to you our readiness to cooperate with you in the discharge of your noble humanitarian mission.

Welcome Mr. High Commissioner.

Mnogo je že let tega.........

Pred mnogimi leti, kot pravijo pravljice, je Varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo o izvedbi referenduma v katerem bi se Saharke in Saharci odločili ali si želijo lastne, samostojne in suverene države ali integracijo z Marokom. Ustanovljena je bila mirovna Misija in narejen seznam upravičenk in upravičencev do pravice sodelovanja na referendumu, ki pa maroškim oblastem ni bil všečen, zato ga je zavračala. Minurso je prvič nastopil svoj mandat v letu 1991 s tremi cilji; in sicer zagotovitev trajnega miru med Marokom in Polisariom, priprava volilnih imenikov (to je seznam upravičenk in upravičencev, do sodelovanja na referendumu) in izvedba le-tega. V 18 letih je bila Misija neuspešna v realizaciji izvedbe referenduma.

Maroški kralj Mohamed VI, prav tako kot njegov oče Hassan II pravi, da bi bilo nepojmljivo za Maroško kraljestvo, da izgubi ozemlja Zahodne Sahare in da gre pri vprašanju Zahodne Sahare za vprašanje obstoja in bodoče politične ureditve Kraljevine.

Polisario je v pogajanjih z Marokom fleksibilnejši, saj dopušča razpravo o vseh možnostih kot so neodvisna Zahodna Sahara, avtonomija v okviru Maroka ali popolna integracija z Marokom. Maroko se želi pogajati samo o zadnjih dveh opcijah. Torej je v pogajanjih maroška stran tista, ki dejansko blokira pogajanja s samoomejevanjem in lastno razlago pravice do samoodločbe. Vztraja na tem oz. nadaljevanje pogajanj pogojuje s tem, da v svoji ponudbi ne bo odločanja o samoodločbi. Prisilna okupacija in priključitev ozemelj sosednje države je v skladju s samoodločbo kot si razlaga Maroko.

Resnica in referendum o samoodločbi, to bi morala biti stvar pogajanj in ne besedičenje o tem kako sta zatiranje in okupacija lahko združljivi s pravico do samoodločbe.

Za Maroko je v tem trenutku malo verjetno, da podpre rešitev, ki temelji na neodvisnosti Zahodne Sahare. Pripravljenost Maroka je največ ponuditi t.i. razširjeno avtonomijo in vzdrževanje statusa quo. Varnostni svet pa je preprosto pozabil na sprejete resolucije in zadane cilje, to je brezpogojna izvedba referenduma o samoodločbi.

Mednarodna skupnost kot je zastopana v ali po Varnostnem svetu, bi po maroškem prepričanju morala odločiti, da je dovolj izgubljenega časa in stroškov (v mirovnih misijah, diplomatskih srečanjih in pogajanjih) in izbrati referendum o razširjeni avtonomiji ali integraciji. Tovrstno idejo je predstavil že nekdanji Generalni sekretar ZN Javier Perez de Cuellar, ki je bil v odličnih odnosih s pokojnim maroškim kraljem in ki je razmišljal o nepotrebnosti referenduma o samoodločbi katerega je odobril ravno Varnostni svet. Njegova ideja je bila, da je Polisario potrebno prepričati o predlogu avtonomije in da jo le-ta podpre.

Polisario si je vse od leta 1975 prizadeval za izvedbo poštenega referenduma o samoodločbi, ki sta ga odobrila Varnostni svet in Generalna skupščina ZN.

Povsem jasno pa je, da sta v preteklosti francoska in ameriška podpora Maroku bili ključnega pomena za blokado pogajanj s Polisariom in prizadevanjem, da bi ZN kakorkoli ukrepali proti Maroku. Žalostno je, da je prav Francija s svojim geslom "Svoboda, enakost in bratstvo" neučinkovita v končanju spora.

V tem času več sto tisoč begunk in beguncev živi v nedostojnih pogojih bivanja v izgnanstvu v Alžiriji z malo možnostmi spremembe. Mednarodna skupnost izraža svoje sočutje ob trpljenju begunk in beguncev, vendar pa ni pripravljena na odločnejše ukrepanje.

Obama ne podpira maroških načrtov avtonomije

Predsednik Barack Obama podpira Polisario in končuje z ameriško podporo maroškim načrtom avtonomije spornih ozemelj Zahodne Sahare.
Maroko opozarja tako ZDA kot EU, da bi samostojna Zahodna Sahara postala zatočišče Al Kaidi in drugim terorističnim organizacijam.

Diplomatski viri zatrjujejo, da administracija predsednika Obame ne podpira več oz. odobrava maroških načrtov avtonomije kot je to počela administracija prejšnjega predsednika Busha temveč, da se vrača k stališču samostojne države Zahodne Sahare.
Maročani so zaradi ameriškega preobrata v politiki do Zahodne Sahare postali zelo zaskrbljeni.

Leta 2007 je Rabat predstavil svoj načrt končanja petintrideset letnega spora s Polisariom in Saharkam ter Saharcem ponudil t.i. razširjeno avtonomijo Zahodne Sahare. Maroko je takrat prepričal svoji največji zaveznici Francijo in Združene države, da bi Zahodna Sahara pod vladavino Polisaria hitro postala zatočišče Al Kaidi in ostalim islamskim uporniškim skupinam.


Bela hiša je State Departmentu odredila, da analizira dejavnosti v posredovanju Združenih narodov med Marokom in Polisariom vključno z možnostjo državnosti. V letu 2008 je bilo v poročilu Varnostnega Sveta namreč objavljeno, da so zahteve Polisaria po samostojnosti neizvedljive oz. nemogoče.

Obama je o svoji politiki do Zahodne Sahare obvestil maroškega kralja Mohameda že junija. V svojem pismu najprej zaproša maroško vlado pri pomoči v nadaljevanju arabsko-izraelskega mirovnega procesa, končuje pa ga s sklicevanjem na s strani ZN vodena pogajanja o rešitvi Zahodno saharskega spora.
"Združene narode vidim kot ustrezen forum za dosego sporazumne rešitve", je še napisal Obama. "Moja Vlada bo sodelovala z vašo in ostalimi v tej regiji za dosego rezultata, ki bo zadovoljila potrebe ljudi po preglednem upravljanju in zaupanju v vladavino prava."

Nekaj dni po Obaminem pismu je v Rabat prispel posebni ameriški odposlanec Christopher Ross in skušal vplivati na maroško Vlado, da nadaljuje neposredna in brezpogojna pogajanja s Polisariom. Le-ta v zadnjem času grozi, da bo zaradi neuspeha na pogajanjih oz. odsotnosti le-teh nadaljeval z oboroženimi spopadi.
Ross je tudi pozval Maroko k spoštovanju človekovih pravic v okupirani Zahodni Sahari.